Element: voda

"Povprečje je kot voda - teži k povprečnosti."
Gotfrid Štalcer: Wassergeschichte, Berlin Verlag, 1936

"Janša ovadil Ropa"
"Čeferin ovadil policiste"
"Informacijska pooblaščenka ustavila inšpekcijski postopek zoper vlado, prekrškovni proti uradni osebi se nadaljuje"
"Popovič oproščen"
(Naslovi iz dnevnega časopisja)

"V torek je predsednik Drnovšek po dolgem času začel z delom in do večera smo bili že do vratu v katastrofi."
(Gerta Kuper: Neodposlana poročila)

"Andrej, sranje je veliko! Usedi se v džip in naredi krog."
(Obrambni minister Erjavec Bajuku, čeprav medtem v Zalem Logu niso potrebovali finančnega ministra, ampak lopate)

V teh dneh sta si bili naša in kitajska vlada tako blizu kot še nikoli. Na Kitajskem je grozilo, da bo tajfun Wipha zadel Šanghaj v času, ko se je tam pripravljal partijski kongres, na katerem je bila glavna tema načelo "človek v središču vsega". Zorana Bakovič pravi v Delu takole: "Čeprav kitajski režim še zmeraj krši človekove pravice, ko gre za svobodo govora, druženja in še zlasti kritiziranja komunistične partije, je postalo varstvo ljudi pred naravnimi nesrečami ena temeljnih politik, tako da si oblasti na vso moč prizadevajo, da bi z vsemi razpoložljivimi sredstvi preprečile veliko število žrtev, tudi takrat, ko je treba za to nameniti velikanske vsote denarja. Čeprav je Šanghaju v resnici prizanesla sama narava, bodo to, da ni nastala škoda, kakršno so pričakovali, zagotovo razglasili za še eno zmago partije." Se opravičujem, citat je predober, da ga ne bi citirali v tolikšni dolžini.

Ob istem času se je slovenska vlada pripravljala na svoj tradicionalni obisk na terenu, tokrat na Gorenjskem, in da gre v vseh političnih namerah pravzaprav za program "človek v središču vsega", je jasno že od takrat, ko je volilno ljudstvo prvič ročice razprlo. Našim ni nihče napovedal nesreče za nekaj dni vnaprej, pa vendar so bili na kraju samem, še prej kot katastrofa. Pričakali so jo tako rekoč v zasedi. Ne moremo pa reči, da na vodo niso računali. Po programu, ki se je izkazal pozneje za preroškega, naj bi se pogovarjali o težavah pri preskrbi z vodo - in evo!, voda je prišla na sestanek v polni zasedbi in divji lepoti in povedala, da naj jih pomanjkanje vode ne skrbi, da je je dovolj, samo žal ni pravilno razporejena. Taka sem! Če bi hoteli biti prave sreče, bi morala biti tema pogovorov: Kako se obvarovati pred nenadnimi ujmami po načelu "človek v središču vsega". In bi tja šle na vajo ekipe civilne zaščite in vlada bi jih z bližnjega hriba gledala, kar pridrvijo hudourniki in zasliši na nebu se strašno vršenje, zasliši potokov sovražno šumenje, pričujočim pokonci so stali lasje! In vaja sijajno uspe in na koncu rečejo, ejga, že zdaj je bilo tako dobro, kako bi bilo šele takrat, ko bi šlo zares! Te sreče z obveščenostjo naši niso imeli in tako je lahko vlada načelo "človek v središču vsega", namesto z dvomilijonsko evakuacijo, kot so naredili Kitajci, uresničila samo z razglasitvijo dneva žalovanja. Jaz, ki sem ekonomsko neuko teslo in ki v skoraj štiridesetletnem "novinarovanju" nisem uspel prepoznati poslednje skrivnosti države, pa še zmeraj ne razumem, zakaj je lahko samo mrtev človek "v središču vsega". Citiram: "Podjetjem, ki dajejo kruh ljudem, država ne sme neposredno pomagati."

Kako je potekal obisk pozneje, ne vem natanko, ujel sem samo tole poskočno poročilo po radiu: "Vlada se je zdaj razkropila po občinah na Gorenjskem, zvečer pa se bo polna novih vtisov zbrala v Kranju." Pokazala pa je izjemno hladnokrvnost. Kljub največji naravni katastrofi, kot pravijo danes, so zvečer odigrali tradicionalno nogometno tekmo z gorenjskimi gospodarstveniki. Kapetan moštva, ki je bil medtem v Železnikih, je dal zadnji napotek že s terena: "Fantje, nesreča je velika, brcajte počasi in žalostno!"

Današnja kolumna pravzaprav ni hotela biti posvečena vodi, to je prinesla narava sama. Prvi citat o vodi in povprečnosti je bil napisan že dan pred poplavo in je služil kot nagovor o vlogi povprečnosti v političnem življenju. Nadaljujem torej tam, kjer bi moral začeti, če me ne bi vmes preplavile vode.

Naletel sem na stran, na kateri se novi kandidat za predsedniškega kandidata - to bi bil pravi naziv - predstavlja s spotom in program, ki je tak, da se - oprostite! - pod mizo zavališ. Tako ljubko in prostodušno in naivno, da že kar gane. Kaj če gre spet za skrito kamero?

Ampak potem pogledaš bolj od daleč. Vidiš besede: narod, vest, zvestoba, spoštovanje, družina, pravičnost, iskrenost, strpnost, blaginja, demokracija. Pogledaš vsebino - skrb za zdravje, socialno blaginjo, rojstva, šolstvo, pokojnine, urbanizem, promet ... Pa korajža pa iskrena beseda ... In se nenadoma zaveš, da bereš programe ne samo vseh resnih predsedniških kandidatov, ampak tudi vseh strank za nazaj in naprej in ni nobene razlike, razen v slogovni interpretaciji. Tista o korajži, ki kaj velja, je pa že identična! In zakaj se tudi tukaj ne zavališ pod mizo? No, če se mogoče ne. Od kod ta razvlečeni dolgčas in neproblematičnost, ki ubija polemičnega duha?

Politiki so odkrili moč povprečnosti in povprečnost je pri nas ljudska. To je tako kot pri Piramidi - zmagujejo ljudski. Ljudski ali recimo priljudni igralec, pa naj bo akademski ali s Pohorja prinesen, ponarodela pevka, najbolj ljudski bivši politik - aktivne prej ali slej ravno ti ljudski izbrcajo - in ne nazadnje pravi ljudski duhovnik z bisago in s popotnim oltarčkom v roki. Ljudje imajo radi preproste in nekomplicirane ljudi, take, ki jih znajo pobožati po dlaki navzdol in jih prepričevati v njihovi že itak zabetonirani prepričanosti, da imajo prav, in več nas je takih, bolj prav imamo. In to je obenem skrivnost dobrega predsedniškega kandidata - prepričati mora večino, da misli tako, kot mislijo oni. Prepričati jih mora, da je povprečen. Zmaga na volitvah, pa naj bo to predsednik ali stranka, izraža voljo povprečnega Slovenca in nam potem vladajo predstavniki povprečnežev. Temu se v demokraciji ne da ubežati.

Sicer pa - z ljudskim predsednikom smo tudi začeli in tako je prav: tudi oblast je pri nas ljudska. Naj med današnje citate uvrstim tudi svojega iz časov prvih volitev, ko sta v drugem krogu tekmovala Pučnik in Kučan, potem ko je tretjeuvrščeni Kramberger pobral petino glasov. "Kučan in Pučnik sta vedela, da bo zmagal tisti, ki bo pobral Krambergerjeve glasove, in zato sta tista dva tedna tekmovala, kdo bo boljši Kramberger. In boljši je bil Kučan. Pravzaprav moramo reči takole: zmagal je Krambergerjev duh, Kučan pa je njegov namestnik na zemlji."

Ampak vode, vode ... Edini namen vode, ki tako trdovratno, zdaj hitro zdaj počasi, teče na isto ravnino in sproti odnaša zemeljski material, je ta, da napravi Zemljo ravno, vodoravno - šele takrat bodo vode odnehale in obmirovale. To je tisto idealno nedinamično stanje, h kateremu očitno težijo tudi družbeni sistemi. Nič ne bo štrlelo ven, nič ne bo pogreznjeno navznoter. Vse bo mirno in vodoravno. In ljudje bodo srečni. Vodoravno srečni.

"Namreč, kaj je Bloom občudoval pri vodi? Njeno univerzalnost: njeno demokratično enakost in zvestobo svoji naravi, ko vedno izravnava svojo gladino." (J. Joyce, Ulikses)

P. S. Vse državljanke in državljane prosimo, da žalujejo, tudi doma pred televizijskimi sprejemniki.