H koncu razvoja vrst

"Bog se ne smeje in ne kadi."
Anonymus: Melioracija duha

"Kajenje je način življenja."
(Janez Pavel - Sartre)

"Jelka Strojan je mati slovenskega eksistencializma."
(Gotfrid Štalcer: Imel sem jih rad - Confessiones)

"Protesti krajanov Ambrusa zoper družino Strojan so se nadaljevali tudi minuli konec tedna, razen v petek, ko je bil zaradi povodnji dan žalovanja."
(Iz dnevnega časopisja)

Spoštovani, tokrat se ne pustim zapeljati! Pa naj še tako vabljivo bingljajo tiste vreče peska za obrambo proti poplavam, ki jih je država potegnila iz rezerv in jih razdeljevala prestrašenim občanom - po 25 komadov na hišo, kurnik bo mogoče rešen! - in se je izkazalo, da so si jih 5000 sposodili v Prekmurju in jih bodo morali pripeljati nazaj, če se bo voda dvignila tudi tam, 2000 pa jih je dala na razpolago prestolnica. O teh vrečah smo se naposlušali pri vseh poročilih, kot da gre za epsko temo o 7000 najetih vrečah, ki gredo v napad. Bila je ganljiva predstavitev iz časov, ko so egipčanski felahi uravnavali poplavljanje Nila in zraven sanjali o buldožerjih. In ko smo že desetič videli, kako naši felahi prizadevno nalagajo vreče v osebne avtomobile, smo spoznali, da je ta narod resnično sposoben zgraditi piramide na Ajdovskem polju, Disneyland pri Hajdini in zabavišče v Gorici. In seveda tudi svetilnik na vrhu sveta, do katerega pa je pot - po najnovejših dognanjih gospodarskega ministra Vizjaka - tlakovana s suhim kruhom. In te občutke narodnega ponosa je zašpilil predsednik vlade, ki je medtem v palači OZN opozarjal na pogubnost podnebnih razmer in vsi so ga z odprtimi usti poslušali. Je pa škoda, da ni izkoristil priložnosti in si sposodil še kakšen žakelj.

O kadilcih sem se namenil govoriti, kakor me je pozno prijelo. Prepoved me sicer pušča hladnega, razen da se mi zdi neumna, kot pač vsaka splošna prepoved. Zadnjič pa se mi je pokazalo, da bi utegnila biti nova ordnunga sila nevarna za razvoj človeške vrste, in se mi zdi, da je dobro pravi čas to omeniti. Prijateljica mi je namreč pripovedovala o neki premieri in o sprejemu po njej in sem vprašal, kako je bilo, pa pravi, da je zadnje čase bolj slabo - kaj kmalu se skupine kadilcev nekam razbežijo in potem tam ostanejo nekadilci in se dolgočasijo. Kajti nekaj je neizpodbitno - od tam, kjer so zatečene kadilske skupine, prihaja smeh, tam je živa debata, tam se nekaj dogaja. In nekadilci, ki jim je kaj do tega, bodo seveda sledili kadilcem in začeli sčasoma tudi sami kaditi, da bo imelo njihovo postajanje po oglih in na mrazu vsaj kak smisel.

Pogledano povprek so kadilci intelektualno veliko bolj zanimivi ljudje kot nekadilci. Da o umetnikih sploh ne govorimo. Ali da ne bo pomote - intelektualno zanimivi ljudje so običajno tudi kadilci. Nemara zaradi tega, ker kadilci zavestno ali podzavestno izzivajo življenje na boj, pomežikujejo si s smrtjo kot enakovredno sopotnico, ki jo je treba premagati v ostrem in odkritem miselnem procesu, in o tem se najlažje razmišlja s cigareto v roki. Ni čudno, da je bil oče modernega eksistencializma kar naprej ovit v oblake sinjega dima in da je ni fotografije, na kateri ne bi stiskal med orumenelimi prsti že skoraj do konca, vendar nikoli čisto do konca pokajeni čik brez filtra. Dandanašnji ponuja fotografom takšno podobo samo še Jelka Strojan.

Kajenje seveda še ne pomeni, da človek življenje prezira in da je to tisto, kar ga dela bolj zanimivega, je pa očitno, da se trmasto upira brezbrižnosti sveta, ki na bistvena vprašanja odgovarja z nerazumnim molkom in pušča človeka samega z njegovo absurdno usodo, ki ji je namenjen kraj, pa če kadi ali ne kadi. Vitezovega oprodo v Sedmem pečatu si predstavljam kot tipičnega kadilca. Ko pride smrt, jo vsak od pričujočih sprejme po svojih zmožnostih in značaju, vdano ali v obupu, samo oproda še kar naprej jezika, in ko mu reče vitez, naj molči, pravi oproda: "Molčal bom, vendar iz protesta!" To je pravi odgovor kadilca, ki tudi takrat, ko mora nehati kaditi, reče - nehal bom, vendar protestiram! Kadilci so uporniki zoper Boga. In zato so sol zemlje, kajti samo v permanentnem prepiru z Bogom se stvari premikajo naprej.

Nekadilci so nekoliko - hočeš nočeš - tudi moralisti in ljudje z moralo so znano dolgočasni. Drobnjakarsko zaljubljeni v zdravje, ki se potem rado manifestira v povzdigovanju vsakovrstnih trivialnosti in odmikanju od bistvenih vprašanj. Predvsem pa tako v prazno ponosni, da ne služijo razvadi. (Jaz nisem nikoli služil razvadi, jaz sem jo ljubil!) Čistuni. Pomislite, nekadilci ne marajo pepela, materije v njeni najbolj čisti obliki, očiščeni v ognju! Da, velika je morala biti domovinska ljubezen povprečnega Angleža - nekadilca, da je lahko ljubil sira Winstona Churchilla, posebej še njegov sako.

Ne govorim, da gre za pravilo, je pa brez dvoma dokazljiva nagnjenost k omenjenim značilnostim. Intimno sem celo prepričan, da ima svojo vlogo tudi tako imenovani "gen, ki potuje v kvantih" - glej tudi Štalcer, Bog na povodcu! - in da obstaja kadilski in nekadilski gen, navezan na osnovno karakterno naravnanost. In dokler so bili kadilci in nekadilci pomešani v vsakdanjem življenju, so imeli tudi genski materiali odprto pot do tistega, kar je za razvoj vrst najbolj pomembno - do naključnega mešanja, ki omogoča zmeraj nove kombinacije. Če tega ni, nastopi degeneracija, na primer pri dinastijah ali pa zaostalih predelih, kjer se ženijo ožji sorodniki. Na kadilstvo ni imela nobenega vpliva niti razredna pripadnost, kajti kadilci so brezrazredna družba, enaki od kralja do berača. Kadilci nimajo domovine, imajo samo nikotin.

In kje je ogrožen naravni izbor? Ko so v Dublinu prepovedali kajenje v pubih, so odprli posebno sobo, kjer se je lahko kadilo, piti pa se ni smelo. Tako so pili v enem prostoru, v drugem pa kadili. Samo kadilci, seveda. In razvile so se nove združbe, nova znanstva. Združevala jih je cigareta. Recimo ona, ki kadi in jo v sosednji sobi pri pijači čaka on, ki ne kadi. In v sobi sreča njega, ki kadi in ki ga ona čaka, kjer se ne kadi. V trenutku, ko sta ta neznanca stopila v prostor, imata nekaj skupnega, nekaj, kar je močnejše od njiju, močnejše tudi od tistega, ki je ostal v drugem prostoru. S tem, ko sta se znašla v tistem prostoru, sta odgovorila na prvo vprašanje - kaj obadva ljubita? In če je potem pozitiven še odgovor na drugo vprašanje, recimo: "Ali ljubite Brahmsa?", je polovica že narejenega.

Ja, to so resne stvari. Porušeno je ravnotežje in prosti pretok kadilcev in nekadilcev, začrtana je smer, ki pelje k novemu izboru, tokrat dirigiranem pod tako pomembno taktirko, kot je ljubezen. In to ne navadna ljubezen, ampak predanost do zadnjega diha. Ki je baje pri kadilcih nekoliko krajši.

In ljudje se bodo množili na dveh bregovih. Na eni bodo kadilci, tam bo smeh in art in kreh in krah in iskriva misel in na koncu zadušna zadnja ura, na drugi bodo nekadilci, urejeni, zadovoljni in dolgočasni in na koncu bo tudi njih zadrgnilo, čeprav na nekoliko bolj zdrav način. Oboji pa bodo zaradi pomanjkanja naključnega izbora prej ali slej retardirani.