Marko Zorko

 |  Mladina 40  | 

Kako je Sarkić odmrl državo

Tako imenovani politično dirigirani uredniki so se mi od nekdaj zdelo popolnoma normalni pojav. Prej partija, zdaj kapital, ne vidim posebne razlike.

© Tomo Lavrič

"Rekonstrukcija vlade zaključena"
"Dokončna ocena katastrofe še ni končana"
(Iz dnevnega časopisja)

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marko Zorko

 |  Mladina 40  | 

© Tomo Lavrič

"Rekonstrukcija vlade zaključena"
"Dokončna ocena katastrofe še ni končana"
(Iz dnevnega časopisja)

Končal se je lov na podpisnike za predsedniške kandidate, odprt je lov na novinarje, ki podpisujejo Peticijo o cenzuri ali pa Etični poziv. Tako so slovenski Siratke in Ščuke in Mrmoljevke in Grozdi in Grudni spet lepo zbrani v salonu Za narodov blagor in padel je znameniti stavek: "Gre za najpomembnejši trenutek v zgodovini slovenskega naroda! Odslej je novinarsko telo razdeljeno na dva dela" Bejžte, no!

Po pravici povedano, cenzura, etika, profesionalnost so mi enako abstraktni kot osnutek kodeksa RTV. Da si s tem ni kaj pomagati, sem slutil že dolgo, dokaz pa je prišel z osamosvojitvijo. Ko se je začel oborožen spopad, je bilo vse postavljeno na glavo, ker je bilo iz državotvornih razlogov znano, kaj je cenzura in kaj je etično, in če si temu dobro služil, se je reklo, da si profesionalno opravil delo. Jaz nisem takrat napisal nič in je uredniku prišlo kar prav, ker tisto, kar sem prve dni govoril po hodnikih, je bilo - tako kot tudi v prejšnjih časih - bolj ali manj veleizdajalske narave. Sem pa iz tistih dni zbiral časopise in jih imam v neki škatli na podstrešju. Zdelo se mi je, da bo nekoč čas, ko se bo dalo skozi prerez tistega novinarstva razločno videti tisto, kar se mi je združilo v stavek: "Novinar ne sme imeti domovine, družine in sindikata." Takrat se je zaradi preplavljenih domovinskih čustev lep del slovenskega novinarstva obnašal zelo neprofesionalno, vendar državotvorno! Zaradi tega razmišljam, da bi dal v podpis Peticijo o pravici novinarja do veleizdaje.

Tako imenovani politično dirigirani uredniki so se mi od nekdaj zdeli popolnoma normalen pojav. Prej Partija, zdaj Kapital, ne vidim posebne razlike. Ko je na belem konju prijahala demokracija, me je eden od političnih urednikov po fantovsko lopnil po rami in rekel, a ne, kolk smo jih na skrivaj skoz jebali v glavo, jaz pa se pri najboljši volji nisem mogel spomniti, kdaj je kdo koga jebal v glavo, razen seveda občasno mene in še koga. In še tega mu nisem mogel povedati, ker je bil tako iskreno prepričan, da je bilo tako, da je kar žarel. So ljudje, ki so verjeli "v prej" in verjamejo "v danes" - to ni niti politična niti strokovna opredelitev, ampak religiozna in kot taka izrazito osebna stvar.

Se mi pa včasih zdi, da je cenzure premalo. Če recimo preberem naslov Madžari primazali zaušnico velenjskim rokometašem in če za Etiko in profesionalizem prvopodpisana reče, da je Kučan rekel Turnšku: "Ti svinja izdajalska!", ko pa vendar vsi vemo, da bi Kučan rekel kvečjemu "pujsek". Pustiti svojo podobo v medijih ni preprosto. Kakšen presek mi je ostal ob pogledu na medijske predstavitve kandidatk za prvo damo? Oproščam se za domačnost ... Türkova si zelo želi, da bi postala prva dama, ker ima izkušnje s kravatami in se zna obnašati, Gasparijevi je nekoliko odveč in bi najrajši še naprej v miru brala Lainščka, še zlasti Čarovnikovega vajenca, in ni tega lapsusa opazil niti urednica niti lektorica, in so tako gospo prepustili privoščljivim bralcem. Peterletova pa se je držala pravila, ki ga je lansirala neka gospodinja na tekmovanju za najkrajši opis, kako udomačiti moža: "Nakrmi beštijo!" in je objavila nekaj svojih najljubših receptov. Bil je zadetek v polno. Prijateljica, ki mi je blizu v vseh agregatnih stanjih in se ni nikoli posebej navduševala nad Peterletom, je rekla, da bi ona volila tedenski jedilnik Peterletove žene, ker ji je od vseh programov kar jih je do zdaj slišala, še najbližji. Če je bilo še več takih odzivov, se lahko zgodi, da bo Peterle zmagal zato, ker njegova žena dobro kuha. Šenkam slogan: Glasujte za prvo damo, ki je nasmejana, delovna, dobro kuha in ima poleg tega še prav prisrčnega moža, ki naj ne moti! Cenzura ni zmeraj otipljiva. Ni bistvo samo v prepovedi, vsaj toliko je v ignoranci. Ustvariti nedogodek. Če uredništva ignorirajo primer Strojan, se lahko zmeraj reče, da gre zgolj za prioriteto informacijske vrednosti. Tako se je zgodilo, da je šel samo skozi Vest.si poučni primer, kako se v praksi uresničujejo sanje samoupravnih marksistov o "odmiranju države". Država odmira in odmira, Sarkić pa jo odmre!

Kronologija: v primer Strojan je bila vpletena kompletna država v najširšem pomenu besede. Janša se je osebno ukvarjal s Strojani. Ob dveh ponoči se je v neki obskurni vaški gostilni srečal z njim, obkrožen s svojimi ministri. Pomislimo - on, ki je samemu Putinu rekel, da nima časa! Država je potem delala s polno paro in razen optimizma ni nič pridelala. Potem je šel novinar Denis Sarkić s svojo popolno profesionalno naivnostjo najprej k odvetniku, potem naravnost v Dečjo vas, dol je sedel z Jelko Strojan in začel državo delati ročno. V razumljivem jeziku ji je povedal, da boljše ponudbe ne bo dobila in da bo vsaka druga slabša, in Jelka je takoj razumela, ker sta govorila, kot da prodajata konja. Potem jo je naložil v avto in rekel popolnoma neetično in neprofesionalno in bi moral biti seveda cenzuriran - če ne bi natanko ustrezalo dejstvu in izpričevalo resnice o tem zapletenem primeru in tako zadostilo prvemu aksiomu novinarstva: "Pejmo, pa se zmenimo za to kurčevo zemljo!" In so podpisali in nazaj grede se je še policaj prijazno vključil in bilo je naravnost pastoralno državljansko vzdušje, zbrani so bili ljudje, ki ne potrebujejo več države, odmrli so jo kot suho vejo.

Ampak ni še konec. Parcela, o kateri so se zedinili, ni zazidljiva. Če bo hotela država čim prej spraviti pod streho sramoto, ki si jo je nakopala z reševanjem družine Strojan, bo pač morala mestu nekaj ponuditi, je bilo slišati po kuloarjih. Strojanov sploh ne potrebujemo več, zdaj bosta poskušala država in mesto drug drugega ociganiti.

Ampak bo težka. Kako se boš bodel s tistim, ki mu je uspelo premagati samo Marijo Terezijo in njeno administracijo? Poslušajte, ljudje!

Marija Terezija je nekoč potovala, da spozna svojo državo, in prišla je na vrh Kostela. Ozrivši se po dolini, pravi takole: "Ti kraji so pa tako zapuščeni, da jih je treba zbrisati z zemljevida ali pa jim zbrisati davke!" In še jim je dala pravico, da možje prosto krošnjarijo po vsem cesarstvu, ki je takrat obsegalo Srednjo Evropo. In še so dobili pravico do prodaje pečenega kostanja v glavnem mestu dežele Kranjske. Prišla je prva svetovna vojna, cesarstvo je propadlo, prišla je kraljevina Jugoslavija, možje in žene iz doline kostelske pa so še zmeraj imeli podedovano pravico do peke kostanja v Ljubljani. Prišla je druga vojna, državo so preplavili komunisti, ampak stara pravda iz časov Marije Terezije je še zmeraj veljala. Mislim, da je še po osamosvojitvi na Tromostovju prodajala kostanj Ivanka iz Slavskega Laza, kdaj pa je pravica usahnila, ne vem. Zagotovo pa je, da je usodo zacementiral ljubljanski trgovec, župan Janković, ki prodaja te vrste ljubljanske spomenike za gotov novac. Namesto da bi tak relikt iz naše skupne evropske zgodovine zaščitili kot vrednoto, so jo prodali za ušivih 22.010 evrov.

Danes se obračamo k drugačnim vrednotam. Po medijskih odmevih sodeč je recimo slovenska vrednota tudi urin Jolande Čeplak.