Ali lahko medvojna striptizeta sploh še kaj pokaže?

"Rad bi z vami pomešal svoj DNK, gospodična! Lahko, je rekla in mi pljunila v kozarec."
(Gotfrid Štalcer: Iz moje samotne, grenke mladosti)

"Bil je goreč privrženec gasilstva."
(Iz televizijske oddaje o gasilstvu)

"Gospe in gospodje, tovarišice in tovariši, s tem razglašam državljansko vojno za odprto," bi lahko danes rekel France Bučar, če bi bil še predsednik parlamenta in če bi se mu zdelo, da je še sploh treba kaj reči. Ko so poskušali kandidati v predvolitvah tega zlodja iz slovenske zgodovine končno presekati na pol, da ne bi več škode delal med slovensko mladino in živino, se je zgodilo, kar se mora zgoditi, in kot je napovedal analitik Josip Jurčič - najprej je samo sramežljivo štrcnilo, potem pa še pošteno bunknilo in zdaj je hudobec spet na slavnostni mizi in čaka, da si ga volivci pravično razdelijo. Trda bo, televizija deluje spet kot rdeča trdnjava. Odprem POP TV in vidim Partizanski pevski zbor iz Trsta, pred njimi pa Gojc s solzami revolucije v očeh. Prešaltam na TV Slovenija in vidim na odru mariborskega gledališča četico pionirčkov, ki prepevajo hujskaško agitko Frana Milčinskega - Ježka: "Cinca Marinca, ta pa ni za nas, u ta črna skrinca vrgu je svoj glas!"

Pravzaprav gre za dve državljanski vojni. Kam s tistimi, ki so bili proti osamosvojitvi? Žal, takšni še zmeraj obstajajo, je rekel poslanec Pukšič, ni pa povedal, kako bi to žalost najbolj elegantno spravil v kraj. In Bajuk je namignil, oj te naše namiguše!, da je Türk pri osamosvajanju "stisnil rep med nogi". Bajuk je sicer pravilno ugotovil, da ima Türk dve nogi in je popravil običajno napako gladko slovensko govorečih, ki rečemo seveda, "je stisnil rep med noge", ker pač vemo, da je to zgolj metafora in da pomeni psa, ki je stisnil rep med noge, kjer pa je množina pravilna, ker ima štiri. Torej - lepo, da Bajuk ne misli, da je Türk pes, čudno pa je, da je na njem opazil rep. Če bi pogledal natančneje, bi nemara odkril še roge!

Ta suhi kruh osamosvojitve! Ne gre in ne gre. Kriva je zgodovina. Ljudje, ki so jih najprej 50 let futrali s tem, kdo jih je osvobodil, in ki jih zdaj 15 let krmijo s tem, kdo jih je osamosvojil, bi nemara radi končno živeli svobodno in osamosvojeno. Rituali so enaki, kot so bili. Ko so v Kopru proslavljali odhod JLA, je Peterle šel od veterana do veterana in mu stisnil roko. Če bi bil ogrnjen v vojnički šinjel in bi tam stali tifusarji, bi bilo kot na Sutjeski. Tako pa smo bili nekje v letih povojne graditve in Peterle je govor končal z zanosnim: "Naj živi samostojna Slovenija, naj živi Luka Koper!" Bogme, če bi rekel še: "Mi gradimo Luko, Luka gradi nas," pa bi šli v mladinske delovne brigade.

Tisti z repom pa se je medtem družil s Kučanom v Prekmurju, kjer so proslavili dogodek, ko so se štirje partizani umikali pred madžarskimi fašisti in orožniki in v ta spomin je vsako leto "Pohod spominov in tovarištva po poti umika izdanih partizanov". Reci na Slovenskem izdaja in povedal si vse. O, bratje, mi smo izdani! Od nekdaj. Ob sami zori slovenstva smo bili do vratu v kolaboraciji. Od pokristjanjevanja naprej, ki se je zgodilo ob oboroženi pomoči nekaterih slovenskih knezov, smo v kolaboraciji. Od reformacije in protireformacije, ko so Slovenci ovajali drug drugega in se vodili na grmado, od Habsburžanov, ko so nekateri prodali svoje slovenstvo za skledo leče. In do vojne, v kateri so - tako nas uči zgodovina, če skupaj zložimo videnje ene in druge strani - eni najboljši sinovi domovine pobijali druge najboljše sinove domovine. Preživeli ostanki pa se prepirajo, kdo je pobijal z več etičnega zaleta.

Čeprav so se še tako izogibali teh zoprnih tem iz vojnih časov, za katere se na koncu zmeraj izkaže, da ne služijo ne enemu ne drugemu, so na koncu vendarle padli noter. Začelo se je z obtožbo zarotništva, ki naj bi spremljalo razveljavljeno sodbo o škofu Rožmanu, in ker naj bi jim to škodilo, so "sile iz ozadja" ovadile Kučana, da je bil on prvi, ki je hotel njegove posmrtne ostanke nazaj. Kar je pravzaprav precej logična razdelitev - cerkev je kot duhovna ustanova reševala njegovo dušo, Kučan je kot historični materialist skrbel za telo.

Nadaljevalo se je na televiziji, kjer so se v Omizju prerekali Perko, pa Drobnič, pa Pirjevec, pa Stanovnik na temo kolaboracije in sta bila najbolj luštkana Stanovnik in Drobnič, ki sta si med drugim tudi očitala, kdo je bil med vojno bolj gizdalinsko oblečen. Ti ljudje so že naši stari znanci, vsake toliko jih potegnejo na plano in zmeraj si na koncu rečem - ali mi lahko sploh še kaj povejo? Ali ni mogoče že čas, da jim jaz nekaj povem?

Mislim, da je med vojno Cerkev ravnala logično. Njihov konkurent nista bila fašizem in nacizem - med njimi je bilo veliko gorečih privržencev katoliške cerkve - pravi nasprotnik je bila Partija. Oba sistema sta zgrajena na osnovnih celicah, farah, ki jim načeluje sekretar osnovne celice, župnik, na vrhu je Centralni komite, koncil, ki ga vodi generalni sekretar, papež. Tukaj se začne usodna podobnost. Tako kot Tito ni bil zadnja inštanca, nad njim je bila Partija, on jo je v vsej svoji skromnosti samo predstavljal, tako je tudi papež zgolj božji namestnik na zemlji. In smo v območju religije, ki ne dopušča nobenih dvomov, ampak zahteva samo izvrševanje višje volje in namena. Zato tisto ni bila državljanska vojna, ampak verska vojna med Partijo in Cerkvijo. Med vojaki Partije in vojaki Kristusa Kralja. (Ko so nedavno v Vatikanu razglasili 498 blaženih, ki so "dali življenje za vero med špansko državljansko vojno", so v utemeljitvi povedali tisto, kar piše na grobnici narodnih herojev pred parlamentom.) Da se je zdelo, da je državljanska vojna, je bilo samo zategadelj, ker so bili vojščaki na obeh straneh Slovenci. Kako bo državljanska vojna, ko pa je bilo eno vrhovno poveljstvo v Moskvi, drugo pa v Vatikanu? Pravzaprav bi v neki drugi zgodovinski konstelaciji to zmogli tudi brez okupatorja, ki se tako ali tako kaže v tej kristalno jasni razdelitvi interesov zgolj kot moteč.

Na 24ur.com sem med poročili prebral tudi tole. Naslov je bil Različni pogledi na preteklost, pod tem pa je v okvirčku pisalo: "Spoznaj žalostne kurbe mojega življenja - vstopi v svet subtilnega erotizma." Bilo je poročilo z zborovanja partizanov in njihovih grupies. In ko bodo objavili spet kakšno vest o zborovanju domobrancev ali o izkopu novih grobišč, bo tudi tam reklama, ki bo obljubljala, da bomo spoznali žalostne kurbe našega življenja. Tukaj ni nobenih vrednostnih sodb ali politike več, to je moč reklame, ki nima vere, ideologije, nima boga, edini bog je reklamni prostor, ki ga je treba izkoristiti ob novici, ki se ji obeta veliko klikov. Mediji se prehranjujejo z zgodovino svojih dedov in staršev, otroki, ki so požrli revolucijo.

Na koncu bo rezultat pozitiven. Slovenci ne bodo marali več niti partizanov niti domobrancev. Mogoče se bodo potem vzljubili med seboj?

Če ne bo šlo, lahko še zmeraj računamo na kakšnega okupatorja.