15. 11. 2007 | Mladina 45 |
Čuvajte mi osamosvojitev kakor zenico očesa svojega
Ljudstvo je osamosvojitvene teme že preraslo in ne moremo vsak dan praznovati dneva samostojnosti. Zdaj jih zanima, kako se bodo greli prek zime.
© Tomo Lavrič
"Jutro. Po vrtni stezi teče žena, v rokah ima moževo službeno torbo in vpije: 'Dragi, glavo si pozabil!'"
(Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 11. 2007 | Mladina 45 |
© Tomo Lavrič
"Jutro. Po vrtni stezi teče žena, v rokah ima moževo službeno torbo in vpije: 'Dragi, glavo si pozabil!'"
(Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja)
"Brez trave ni sprave!"
(Grafit)
"Vojno določa število mrtvih."
(Paul Virilio)
Najprej nagovor muzam, ki skrbijo, da beseda blasfemija ne bo pozabljena.
S svetostjo, ki ne prenese humorne obdelave, je nekaj narobe, pač ni dovolj sveta, kajti manjka ji tisto, kar je najbolj unikatno človeškega. Zato sem že dolgo prepričan, da sprave ne bo, dokler ne bomo sposobni proizvesti svoje nadaljevanke Alo, alo!, kjer bodo domobranci in partizani in Nemci in Italijani, pa četniki in ustaši in plavogardisti in Matjaževa vojska - tudi Črna roka je v vsej svoji grozovitosti zgolj groteskna pojava - vse do takrat, ko se tudi temu zgodovinskemu času ne bomo znali nasmejati skozi satirična, potem pa že normalno humorna očala. Do takrat pomirjenja, kot bi jaz raje imenoval spravo, ne bo. Ta Alo, alo! se sicer že dogaja, samo da nadaljevankam pravijo enkrat omizje, drugič simpozij in tretjič izmenjava mnenj, grdih pogledov, psovanja in po mojem se kdaj pa kdaj na skrivaj tudi brcajo pod mizo.
(Varianta: remake - NOB v današnjih razmerjih. Partizano gredo v gozd, od tam pa jih ne prežene okupator, ampak nadškofijski logar.)
O zgodovini govorim zategadelj, ker nas je naša lastna zgodovina dohitela in zdaj se (po)spravljamo okoli vprašanja osamosvojitve, ki je očitno tista tema za prihodnost, ki smo jo čakali in dočakali v vsej njeni metaforični lepoti - kdo je nosil glavo v torbi. Metafora gor ali dol, mene spominja na tiste prizore, ko so nasoljene glave v sodčkih pošiljali sultanu v Carigrad kot dokaz dobre volje. Večno zelena vprašanja o tem, kje je kdo bil, ko se je slovenski narod za osamosvojitev potil, kaj je delal in kje se je podelal, so tako obupno dolgočasna in nikomur ničesar več ne povedo, da se lahko samo iskreno čudimo, kaj je z umovi, ki so predsedniško kampanjo obrnili v to smer. (Tekst je bil napisal v sredo in ne vem, kaj se bo še zgodilo.) Meni so osebno najljubši tisti miroljubni osamosvojitveni prizori, ki smo jih v teh kolumnah že opisali in se jih spomnimo še enkrat. Namreč, kaj so počeli slovenski osamosvojitelji v tistih trenutkih, ko je JLA šla iz vojašnic? Torej - Bavčar je rekel "pizda", Janša si je v pisarno postavil zložljivo vojaško posteljo, Peterle se je odpravljal pet podoknico pred škofijo, Kučan se je tuširal, Drnovšek je prebiral misli dalajlame. Potem so vzeli torbe in so šli na svoja delovna mesta.
Ob letošnjih demonstracijah na Žalah ob dnevu mrtvih - zadnja leta nimamo več komemoracij, ampak je vsaka žalna slovesnost nekakšna demonstracija trenutnih oblastniških razmerij - se je ob spomeniku padlim v vojni za Slovenijo osamosvojitve lotil tudi ljubljanski nadškof Alojz Uran. "Kar je velikega, rodi trpljenje, je napisal naš pesnik Ciril Vipotnik. In to velja za vsa področja našega življenja, saj človek po stiskah in preizkušnjah postaja mnogo večji, kakor pa po vseh radostih sveta," je dejal Uran.
Kakor kdo, gospod nadškof, kakor kdo! Nekateri so zaradi stisk in preizkušenj manjši od makovega zrna in skozi ključavnico gledajo tiste, ki se valjajo v radostih sveta in pridigajo o vzvišenosti trpljenja. In za vzgled jim dajejo žrtve, ki so se dali za vero ali idejo pribiti na križ ali pa zapreti v grobnico narodnih herojev. Mene zmeraj pretrese, ko slišim, da je kdo daroval življenje. Posebej še, če jih položijo na žrtvenik. No, nadškof je temu rekel oltar, v bolj barbarskih časih pa je bil to prostor, kjer so zaklali črnega kozla. Nič nimam proti temu, da si kdo tako razlaga smisel življenja in smrti, ne maram pa, da mi skušajo smrt "podružbiti" in jo vezati ali na svete vrednote ali na državljansko lojalnost. Metropolit je to združil in naredil iz verske ustanove nekakšen SZDL, še posebej za čase, ko je osamosvojitev naš - tako kaže - najbolj pomemben projekt za v prihodnje. "Prav ta dar, ki so ga domovini darovali padli, je obveza za vse nas, da vsak na svojem mestu odgovorno izpolni svojo nalogo za skupno dobro, za našo samostojnost, ki smo jo dosegli pred 16 leti in jo moramo ohranjati in utrjevati." Pa me dotolče in lahko rečem samo še: "Za koga? Za narod! Za koga? Za Partijo! Za koga? Za Tita!" Počutil sem se, kot da mi je dal nadškof domačo nalogo.
(Da je verze pripisal Cirilu Vipotniku - nekateri menijo, da gre za Ceneta Zlobca - ni nič hudega, tudi škof se lahko zmoti, saj ni papež! - da pa se je ta napaka vlekla prek STA, televizijskih poročil in časopisov, in to tudi takrat, ko niso dobesedno citirali Urana, in da nihče ni opazil napake, je bila pa malo huda. In pomeni veliko obvezo za v prihodnje.)
In da ne bo pomote, ki ti jo zlahka podtaknejo, ko se dotaknemo tako občutljive teme, kot je smrt drugega. Tisti, ki so resnično prizadeti, so svojci in o njih slišimo enkrat na leto in še takrat se prav brezsramno prepirajo, kdo jih bo sprejel in kdo ne in kaj to pomeni. In potem jih gledamo, žene in otroke in starše, ki stojijo nekoliko v zadregi in sklonjenih glav poslušajo, kako smo hvaležni, da je njihov padel za domovino. Mrtvi so zastonj, za čast ni plačila, živim pa bi morali omogočiti največ. Oni so namreč že dali skozi "stiske in preizkušnje" in imajo zdaj pravico do radosti, ki jih ponuja življenje. Ne sramujmo se denarja pri teh svetih zadevah, staršem rento v višini plače predsednika države, otrokom pa omogočiti najboljše šolanje, kar je pač možno. In to sploh ne bi bilo tako težko, kajti na srečo državne blagajne in na srečo tistih, ki so preživeli, žrtev ni bilo tako veliko.
Še enkrat - hvala bogu, da je bilo tako. Žrtev med teritorialci je bilo toliko, kot jih je umrlo v nesreči pod Golovcem. In vseh v uniformi na naši strani je bilo mrtvih toliko kot madžarskih, bolgarskih in turških šoferjev, ki so se znašli na barikadah, ne-krivi, ne-dolžni. Največ žrtev je bilo med civilisti, toda oni življenja niso podarili, ampak jim je bilo vzeto. In komu so podarili življenje tisti vojaki JLA, ki v večini niso imeli pojma, kaj se dogaja in za kaj gre? Pustimo to trgovino s podarjenimi in vzetimi življenji - suhoparna računica pokaže, da mrtvih preprosto ni bilo dovolj, da bi lahko človek občutil dogodek kot resno vojno in ne kot oborožene spopade, v katerih je bilo tudi nekaj žrtev. In ljudje so jih obžalovali, nekateri poglobljeno, drugi bolj površno, tako kot je pač človeška natura. Tu ne pomaga nobena državna ali verska vzgoja.
In pokazalo se je, da je ljudstvo osamosvojitvene teme že preraslo in da ne moremo vsak dan praznovati dneva samostojnosti. Zdaj jih zanima, kako se bodo greli prek zime, kako bo s trinajsto plačo in deležem pri dobičku in ne nazadnje, kako bodo varno prišli mimo cestne ovire ali čez železniški prehod. Same take male radosti jim prihajajo na misel, ne pa stiske in preizkušnje, ki so nas delale velike in so se zgodile pred šestnajstimi leti. Povabimo osamosvojitelje, da se nam pridružijo pri teh vsakdanjih opravilih, ki večkrat zahtevajo tudi nekaj herojstva, ne puščajmo jih samih v spominih na tiste slavne dni!