Kraljevič na zrnu Graha

"Evropa se je zdrznila."
Jože Tanko, poslanec

"Še dobro, da ti ni padla na glavo!"
(Matej Bor, Raztrganci, mlinar Rutar svoji ženi, ko mu je rekla, da ji je Marija pokimala)

"Life is too important to take it seriously."
(Bob Fink)

Vem, časi so resni, ampak meni to čisto nič ne pomaga. Meni se zdijo smešni. Tako kot je rekel moj prijatelj Dule - Munjeni, ko je ugotavljal, zakaj se mu v življenju vse sfiži - meni se vsaka stvar, ki se je lotim, prej ali slej spremeni v žur, mene ni treba zdraviti od odvisnosti, mene je treba ozdraviti od žura. No, Munjeni je zdaj pokojni in po pogrebu smo imeli res dober žur.

Časi niso samo resni, tudi veličastni so! Zunanja politika. Najprej smo osvojili Kitajsko, potem britanski imperij in zdaj še otomansko cesarstvo. Notranja. Izvolili smo novega predsednika, opravili referendum, skoraj izgubili vlado, dobili še močnejšo in izgubili opozicijo, ki je zdaj mrtva črka na papirju. Potem so pa šli v gostilno. In na poti v gostilno so jih sledili novinarji kot divji afriški psi in sopeč spraševali, ali bi se lahko samo za trenutek ustavili, Janša pa je rekel, mudi se nam, jutri gremo v Turčijo. "Pa kar peš?" je zamudila novinarka odlično vprašanje.

Najbolj važno pa je, da smo dobili notranjega sovražnika, ki deluje navzven. Doma se ga ne bojimo, doma se mu samo nasmehnemo in zamahnemo z roko. Ampak tisti zunaj so pa prestrašeni, Evropa se je zdrznila, je rekel Jože Tanko. In ne boste verjeli - Etna spet bruha!

Ko se je Janša vrnil iz Kitajske, je spoznal, da tisto tam ni bilo nič - njim je uspelo pridelati samo bando četverice, mi, ki nas je tisočkrat manj, smo sposobni sproducirati bando petsto enainsedemdesetih. In ima kaj pokazati, ko se na dvorišču zberejo možje, ki delujejo na pogon z notranjim sovražnikom - pod havbo ima 571 konjev!

Največji Janševi fani so pravzaprav njegovi nasprotniki, ki ob vsaki potrditvi njegove predvidljive narave zadovoljno rečejo, fino, ne more iz svoje kože! To je tako imenovani "škorpijonski sindrom", kot je zabeležen v zgodbici o škorpijonu, ki je pičil žabo, ko ga je nosila čez reko in sta se oba utonila - češ, tak pač sem! Na televiziji je na tisti večer, ko je povedal, da gre po zaupnico v parlament, med drugim tudi silno spodobno, že nespodobno spodobno opisoval, kako prijazno pismo mu je pisal Pahor, še iz koalicije ni dobil tako prijaznega pisma, "še zdaj imam lepljive prste", je dodal in se je spet pokazalo, da Janša odpove tam, kjer namesto politika iz njega pogleda človek. Kot v kakšni otroški igrici je še s prsti obeh rok pokazal, kako je bilo lepljivo. Pokažite ročice, pokažite roke, poglejte, kak pridne peričice smo me! Resnično, to je zelo žalostno. Zelo žalostno. In niti roke nam ni treba položiti na srce ali nekam v višino želodca, kot je to naredil premier, ko je v parlamentu izgovarjal te besede in je bilo žalostno to, da novinarji in lepljivci, z roko v roki, v tujini grde stvari o državi govorijo.

Se opravičujem, da spet vlečem na dan Stanislawa Lema in Zvezdni dnevnik Ijona Tihega - je pač edini, ki je od blizu opazoval, kako se je odvijala ta reč z lepljivci. Na nekem planetu so zavladali roboti, ki so sebe imenovali Krasotnike pod vodstvom Njegove Induktivnosti, ljudi pa lepljivce. In v njihovih medijih si lahko prebiral naslove: Beatifikacija sv. Elektrija, Lepljivcev sovražnim poskusom bomo konec naredili, Lepljivec v okovih itd. Notranja politika: "Gosposki gradišča je znano, da se lepljivska gnusoba vdreti med vrste pravih krasotnikov trudi. Kdorkoli opazi lepljivca ali individuum, dajajoč sumnjam asumpt, ima to v hipu sporočiti svoji helebardnici." Kriminal. "Dvojica helebardnikov njegove Induktivnosti je danes ob tretjem jutranjem zvonjenju prikovala lepljivca ogleduha, ki je v gostišču milostivega gospoda Mremrana pribežališče v svoji gnusobi iskal." In česa si kriv, o lepljivec: "Lepljivosti! Dalje tega, da si nas hotel prodati, da si vohunil v korist Testa, da si svetoskrunsko sestavil načrt za atentat na Njegovo Induktivnost."

Drugi ugriz se je zgodil v parlamentu, ko je v svoji dveurni pikanteriji o novinarstvu nasploh oplazil tudi tisto, kar je "posebej". Med ljudstvo je poslal namig, ki naj vznemiri tiste, ki se jim niti ne zdi tako slabo, če malo zaslužijo, še slabše je, če kdo zasluži več. Razburjali naj bi se samo tisti, ki so izgubili dobro plačane službe kot tuji dopisniki in še dobro, da ni dodal svoje nove mantre: "in ki so si zgradili hiše in privezali jahte". In smo takoj prepoznali tajkuna Matijo Graha in proti tajkunom se bomo borili, ne proti novinarjem. Tako je Matija Grah, sicer bolj znan po prvem javnem pismu o šikanah, ki jih je deležen nedržavnotvorno delujoči novinar na delu v inozemstvu, postal primer neupravičenega bogatenja in borbe za ohranitev teh privilegijev.

Pri čemer pa imam tudi jaz s peticijami težave. Peticije se mi je zdelo fino podpisovati takrat, ko so nosile še čar prepovedanega, čeprav resnici na ljubo - tudi takrat te zaradi kakšnega podpisa s partijsko nečisto vsebino niso gnali pod stražo na komisariat. Takrat sem temu rekel, da po malem ščipamo absolutno v rit, in to se mi je zdelo dobro in zabavno. Zdaj je podpisovanje peticij nekoliko dolgočasno, raje imam kakšen močan grafit kot 571 podpisov s preresno vsebino. Pravzaprav bombastično, z vsakršno odsotnostjo ironične distance. In Janšev odgovor je bil enako bombastičen. Z nekaj dodatnega ročnega dela v predelu srca. Ampak peticija gor ali dol, prav ali neprav - to v pričujočem primeru sploh ni pomembno. Da je lahko neka peticija novinarjev tako močna, da se zatrese vlada in da se zdrzne Evropa, je ob vseh težavah, ki so pravzaprav pripeljale do tega, da kažejo ljudje svojo nejevoljo in nimajo mediji pri tem prav nič zraven, razen da na te tegobe opozarjajo, skrajno neresno. In Evropa je zaskrbljena zaradi enakih stvari kot pišoča in beroča javnost, ne pa zaradi peticije. In to je zelo žalostno. Zelo žalostno.

Mogoče pa je Janša samo tako občutljiv, si rečem. Mogoče mu je nekdo sicer pogrnil posteljo z devetimi pohvalami o gospodarski rasti, z devetimi državniki, ki nas sprašujejo za nasvet, z devetimi priznanji za ministre Evrope in človeštva nasploh, pa še devet navadnih pernic in devet odej zraven - in ni nič pomagalo, ker mu je nekdo na dno podtaknil neko peticijo in zdaj mu vse noči spati ne da. To bo tisto, samo tako občutljiv je. Če ne bi bil občutljiv, ne bi bil žalosten.

Ampak da ne bomo tako v turobnem končali ... Zgodba o kraljeviču na zrnu graha ima tudi svojo srečno plat. V knjigi Mein Kampf sem opisal prigodo svojega sošolca, ki je prvi skrivnost ženske spoznal in nam je povedal, da je tista najbolj pomembna stvar čisto majhna, kot kakšen grahek. Tako da je prilika o "kraljeviču na zrnu graha" primerna tudi za takrat, ko gre za pravo jebo.