Skoraj dvakrat polita skodelica kave

"Ali hočemo profesionalno vojsko ali tabornike?
"Tabornikeeee...!"
(Fran Erjavec: Kdo se boji črnega moža in druge igre)

"Državni praznik je takrat, ko se lepo oblečemo, da smo lepi za državo."
(Anže, 7 let - iz zbornika Svinec piše s srcem, izdala OŠ Mežica)

Takrat ko gre državi slabo, takrat začnejo govoriti o ljubezni. In sicer o ljubezni do države. Obrambni minister se takrat slika s kakšno vojaško menažko, dela sklece, zvedavo kuka iz oklepnika ali pa razigrano strelja z novo hitrostrelno puško, kot da je vzet iz filma Bowling za Columbine. In ker smo ravno pri Kolumbini - tudi drugi ministri si ob taki priložnosti navlečejo nase triko v nacionalnih barvah in stopijo na napeto vrv in ekvilibrirajo z besedami domovina, narod, država, družina ... Samo Boga pustijo za zdaj previdno ob strani, zato pa gre prvi med njimi na osebni pogovor z njegovim namestnikom, nesoč s seboj v peharčku skromno darilce. Kakšna potička, pa vinček, pa dva vikarja smo priložili, saj ne uteži! In duše naših policajev in vojakov bodo odslej v božjih rokah - mi bomo dali samo za plače, obleko in orožje.

(Opomba: oznaka Kristusovi vojaki nam je domača, na Kristusove policaje pa se bomo morali še navaditi.)

Prav imaš, spoštovani čitatelj, tole, kar pišem je popolna zmeda. Mi pač ni dano, da bi tako naravnost in natančno opisal politično stanje v deželi, kot si to lahko privošči kolega kolumnist Boško Šrot, ki bo prišel v zgodovino kot tisti, ki je najprej Janši, naslednji dan pa še Pahorju povedal, kar jima gre, potem pa je šel na veliko pivo. Lahko njemu, ki ima pivovarno, pa še svoj časopis! Napisal je najbolj udarno kolumno zadnjega časa in vsebuje v naših razmerjih vse, za kar se v Ameriki dobi Pulitzerja. Vključno z globokim grlom, ki sicer ni reklo, naj sledi denarju, pač pa ... seveda lahko greš na kongres SLS, saj je ja tvoj brat! To je ta naš slovenski prostor, topel in domačijski, kjer se kar naprej pogovarjajo, kaj je kdo rekel po telefonu in kaj iz tega sledi. Potem si pišejo javna pisma. Kot da so v dopisni šoli Mance Košir.

(Boško Šrot je moja nelojalna konkurenca. Jaz nimam niti približno enakih možnosti za delo kot on. Jaz ne morem telefonirati Pahorju in mu potem očitati, da je to izkoristil za svojo promocijo, nisem v nobeni stranki in ne morem protestno izstopiti, nimam brata, ki bi bil predsednik koalicijske stranke, nimam notranjih informacij o razmerah v slovenskih uspešnih podjetjih, in kar je najvažnejše - ne znam delati piva in s tem še toliko zaslužiti, da bi imel svoj časopis. Jaz imam s pivom samo zgubo.)

Ljubezni pa ne potrebuje samo država, potrebujejo jo tudi državniki. Kakšna je trenutna stopnja ljubezni, se preizkuša na star fantovski način - na lojtrci. Pa potrkam na okence javnega mnenja in dobim lojtrco domačih, prvi dobi zlatega petelina! Zanimivo je opazovati, kako drsijo slovenski politiki po lojtri gor in dol, pa gor in dol, gor in dol, kot kakšen dolgočasen zakonski seks. Potem jih počasi odnaša na rob mlinskih kamnov javnega mnenja, kdaj pa kdaj padejo čez, pa se spet vrnejo in končno izginejo. Ali pa se sliši ... "odhaja v gospodarstvo" ali ... "odhaja v diplomacijo". Nekateri so kot pirati s Karibov, vsake toliko jih prinese mimo, privezane na krmilo zaklete ladje.

(Starosta slovenskih podokničarjev je Boris Kidrič, ki je stal pod oknom Edvarda Kocbeka in ga hrulil noč in dan. Še zdaj, ko Kocbeka ni več tam, ko se je umaknil na klopco v Tivoliju, vpije pod njegovim oknom. Ne brez koristi! Nekega dne je šla tam mimo mati z otrokom in otrok je rekel, ta je pa tak kot naš oči, on tudi kar naprej vpije. In mati je malo pomislila in je še razmišljala in se je domislila in se je ločila. Ta zgodba je resnična. Boris Kidrič - zaščitnik nahruljenih žensk.)

Od naše ljubezni živijo tudi stranke. Takrat, ko jim gre na lestvici dobro, se ščeperijo z našo ljubeznijo, ko jim gre slabo, se jim zdi, da gre za manipulacijo. In ko so tik pred volitvami, takrat bi rade imele mir pred javnim mnenjem, takrat jih ne zanima, kaj jim ima javnost povedati, takrat jih je treba poslušati vse po vrsti z odprtimi usti. Kakšna neumnost je prepoved objavljanja anket en teden pred volitvami - da o volilnem molku, ki prav po otročje predvideva, da gre vsak v osebno klavzuro "in v miru premisli in se odloči", ne govorimo - se pokaže v primeru pravkar zmagovitega Sanaderja, ki je v navdušenju padel daleč čez rob in je ob netočnih rezultatih na vzporednih volitvah rekel tole o "demokraciji": "V prihodnje ne bomo več dovolili, da bi se tako delali norca iz demokracije. Javnomnenjske raziskave bi morale biti končane kak mesec ali dva pred volitvami." Pozorni moramo biti zato, ker ni vrag, da ne bi tudi kakšnemu našemu politiku prišlo na misel, da bi v raziskavah o javnosti uvedel nekakšno politikom všečno demokracijo, ki je v veljavi samo takrat, ko to posebej določi država. O javnem mnenju imamo pravico biti obveščeni kadarkoli in kjerkoli, kajti vsaka anketa temelji na dogovoru, da so ljudje o političnih temah pripravljeni govoriti in da se lahko to objavi. Kdor se s tem ne strinja, ne sodeluje v anketi. Država nima tukaj nič opraviti. Pa ne da bomo navsezadnje hodili še na referendum za pravico do javnega mnenja?

In kaj bi politika brez javnega menja, saj se še preobleči ne bi znala! Hitri predogled strani z naslovom Vse moje oblekce ali navodila, kako se najprej ljudi izstrada, potem pa se z njimi politično prehranjuje.

Iz Litostroja krene povorka delavcev v delavskih kombinezonih in pod vodstvom Franceta Tomšiča pride pred parlament. Iz njih se pozneje razvije socialna demokracija, kot si jo je zamislil Jože Pučnik. Potem so se preimenovali v demokrate, ki znajo ceniti dober posel in denar in so slekli ibercug in so si nadeli polo majčke in golf hlačice in čeveljce in so mlatili po travnikih, da jih je bilo mučno gledati. Potem so šli posli vedno slabše, in ko so se ozrli z lestvice, so videli spodaj nezadovoljno množico, tisto, ki so jo tudi sami pomagali spraviti v nejevoljo, in so se jim postavili na čelo. Našli so krivce, to so tajkuni, pokazali so tudi s prstom, kdo so, in samo prisebnosti državljanov se imamo zahvaliti, da si niso potegnili najlonske nogavice čez glavo, vzeli v roke kuhinjski valjar in šli v najbližji Mercator iskat pravico. Kot visoko izvežbana manekenka so se za zastorom bliskovito preoblekli, vrgli so dol svoje polo majčke in si navlekli delavski kombinezon. France Tomšič - iskrene čestitke! Stranka je spet vaša!

In ker je bil med tajkunskimi pregrehami brez sramu omenjen tudi golf, smo s posebno pozornostjo sprejeli vest, da je v teh dneh na obali zgorel znani slovenski menedžer. V hišici za golf.

Mar ni to znak, da se že obrača na bolje?

Gospod natakar! Še eno kavo, prosim!