Marko Zorko

 |  Mladina 49  | 

Poišči in uniči

Dekla Zdenka in njene človekove pravice

© Tomo Lavrič

"V Slovenijo bi bilo treba poslati dvajset vlakovnih kompozicij s psihiatri. In sicer v živinskih vagonih, da jih gre več not!"
(Tako je govoril odlični poznavalec slovenske duše, kdo, pa naj sam ugane)

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marko Zorko

 |  Mladina 49  | 

© Tomo Lavrič

"V Slovenijo bi bilo treba poslati dvajset vlakovnih kompozicij s psihiatri. In sicer v živinskih vagonih, da jih gre več not!"
(Tako je govoril odlični poznavalec slovenske duše, kdo, pa naj sam ugane)

"Tam nekje v hribih - na Goličavi se mi zdi - tam je župnik, ki gleda ob blagoslovu izpod monštrance, če je učitelj pokleknil; in durce tabernaklja so mu ogledalo, da vidi, če se je ob darovanju pokrižal."
(I. Cankar: Hlapci, tretji akt)

Po Večni poti se vije kolona tekačev. Na čelu v lahnem drncu varuhinja človekovih pravic, z njenim šalom se vetrc poigrava, za njo proži korak nadškof, spodrecal si je talar, da lažje teče, malo pa tudi zato, da pokaže nove najkice, ki si jih je kupil posebej za to priložnost, kajti na vabilu ni pisalo samo casual dress ampak sporting style, ob njem novoizvoljeni predsednik države z ženo, glej, rektorica ljubljanske Univerze teče gracilno kot antilopa, potem pa razigrana horda nevladnih organizacij, na koncu kolone se lenobno vlečejo lezbijke, homoseksualci in hašišarji, bog jih nima rad! Varuhinja pogleda na štoparico - še šest minut, za las bo šlo! Tečejo, da pridejo pravočasno v Cankarjev dom na proslavo o človekovih pravicah.

Kajti na isti dan, ko ima varuh tradicionalni sprejem, na katerega povabi najvišje predstavnike oblasti, cerkve, univerz in nevladnih organizacij in kjer je letos slavnostni govornik novi predsednik države Danilo Türk, je vlada organizirala državno proslavo, na kateri bo govoril predsednik vlade Janez Janša. Varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek - Travnik je to zvedela prek medijev, kakor tudi to, da bo častna gostja. Organizator Aleksander Zorn je povedal, da so poskrbeli, da dogodka ne bosta sočasno: sprejem bo od 18. do 20. ure, proslava pa bo ob 20. uri, torej lahko gostje Vile Podrožnik pridejo pravočasno do Cankarjevega doma. Četudi opustimo dejstvo, da ne bo Zdenka utegnila niti kozarcev pomiti, kako naj prideš pravočasno od 20. ure do 20. ure izpod Rožnika v Center? Pa ne da je gospod Zorn mislil, da portira teleta, kakor bi si Butalci razlagali teleportacijo in ti bi tudi edini lahko razumeli ta "zornovski časovni paradoks".

Ampak ne bodimo še mi cepci in ne cepimo dlake. Pravosodni minister Lovro Šturm je lepo povedal, in kdor jih nima za ušesi, je slišal - čim več takih proslav na tak dan, tem bolje! V Cankarju bodo posvetili pozornost političnim zapornikom od leta 1945, kazenskim taboriščem in nasilnemu odvzemu premoženja. In to v imenu prihodnosti, kajti samo tako bomo lahko z mirno vestjo stopili v Evropo, so rekli. Varuhinja, ki nima toliko smisla za prihodnost, bo posvetila pozornost vsakdanjim človekovim pravicam, pravicam otrok, manjšin, izbrisanih in predvsem revščini in nasilju, ki ga revščina tudi generira. Vlada ponavlja svoj praznični vzorec - govori o preteklosti in prihodnosti, s sedanjostjo pa se ukvarjamo sami.

Manjka seveda ta prizor: v Cankarju je slavnostni dogodek, zunaj pa so tisti, ki bi morali biti predmet dogodka, pa še niso prišli na vrsto, ker bomo najprej politično obračunali z zgodovino. V urejenih četveroredih stojijo tisoči izbrisani in drugače brezpravni, z obrazi obrnjenimi proti dvorani in molčijo. Čeprav je mraz, jim je pri srcu toplo, ker vedo, da bo čez 60 let nekdo v tem domu spregovoril o njihovih krivicah, samo vzdržati je treba! (Kje bo takrat Cankarjev dom, se še ne ve, ampak direktor bo pa Mitja Rotovnik, op. p.) In ko je konec proslave, morajo skozi njihov molčeči špalir praznovalci človekovih pravic.

Sicer pa je Zorn lepo rekel: "Gospa je sicer varuhinja človekovih pravic, ni pa njihova lastnica. Človekove pravice so nekaj največjega in jih lahko slavi kdorkoli." Ne vem, zakaj mi je ob tem prišlo na misel, da za železno zaveso stare babe pulijo rdečo peso. Potem pa še nekaj v zvezi s slamoreznico. No, to vem zakaj, to je bila najbrž vizualizacija političnih pišmeuhov, ki neumorno mlatijo pridelke iz svoje glave in se čutijo poklicane, da razložijo vsako vprašanje.

Kajti ta navada se je silno razširila po domovini. O vseh stvareh, pa če so še tako strokovne, lahko govori kdorkoli. Tudi o naravi visokošolskega raziskovanja, ki je že dva meseca v rokah popolnih laikov. To, da parlamentarna komisija oziroma odbor preiskuje delo na univerzi, je nekako tako, kot če bi razpravljali o pravilnem poteku dialoga pri spovedi. Ker preiskava - zdaj pa temu že lahko rečemo preiskava - o "javnem tajnem sledenju" itd., ki naj bi ga zakrivil profesor Igor Lukšič - je natanko to, preiskava na Univerzi. Po tistem, ko je stroka ugotovila, da ni bilo nič narobe, bi se morala debata v parlamentu končati ali pa bi morali sprožiti kazenski pregon in ustavno presojo. Kaj drugega ni mogoče, Veliki inkvizitor ne stanuje več tukaj, tisti, ki se je spoznal na njegovo vlogo, pa je medtem postal papež. Vam povem, ko bi Lukšiču samo mučilna orodja pokazali, bi takoj vse priznal. Ah, železne maske, privezi, biči in Eva Irgl v usnju!

Na koncu pa je bil Lukšič edini, ki se je izkazal kot človek, ki goji temeljne krščanske vrednote - skrb za družino. Pozno zvečer se je opravičil in zapustil sejo, ker je moral skuhati večerjo za otroke, žena je v službi. In nenadoma so bili tisti, ki so ostali na seji, brezdelna skupina ljudi, ki bogu čas krade, nam pa denar. Kajti ve se, koliko stane minuta delovanja parlamenta, in kot že večkrat, je števec učinkovitosti tudi tokrat tekel v prazno. Služil je zgolj samoreklamiranju neke politične opcije, dosegel pa je nasprotno, in to se jim zadnje čase obilno posreči - Lukšič je padel v srce vsem zaposlenim materam z majhnimi otroki, vernim in nevernim, kajti vsaka taka mati ve, da bog večerje ne skuha, skrbni mož pač!

In na smrt so bili užaljeni, ko jim je rekel, da je za težave, ki jih je zaznal, potreben psihiater. Kaj pa je tukaj žaljivega, če nekdo potrebuje psihiatra, v razvitih deželah je to nekaj najbolj normalnega, samo tam, kjer psihiatre res potrebujejo, se jim zdi to žaljivo. In tudi niso slišali, kaj so rekli zdravniki ob nasilju v ordinacijah - da so samo odsev splošne stiske v družbi, da vse več ljudi živi pod stresom. Najbrž zaradi javnega tajnega sledenja. Žaljenje stroke je nasploh problem v SDS. Zadnjič je na nekem odboru Dimitrij Kovačič takole opisal svoje videnje poklica vrhovnega tožilca: "Razumem nostalgijo gospe Zdenke Cerar, ki je bila v vsem svojem delovnem obdobju državna tožilka, da se ji tudi v času upokojenskega staža toži po tožarjenju, kot ga je počela ves čas svoje delovne dobe." SDS klasika - dobro vedo, zakaj govorijo, samo večkrat ne vedo, kaj so pravzaprav povedali. Za svoje potrebe je poklic ponižal na raven tožarjenja, prevedeno v današnje razmere pa je rekel, da je Barbara Brezigar navadna vrhovna tožibaba.

Za naš lepi obraz pred Evropo bo treba še vse kaj drugega kot klicanje duhov iz preteklosti. "Bo vaša naloga tudi čiščenje Slovenije domnevno omadeževanega ugleda naše države?" je bilo novinarsko vprašanje vladnemu predstavniku in ta je povedal, da bo to prav gotovo stalnica, s katero se bo treba ukvarjati. Mogoče bi si lahko pomagali z vojaško terminologijo. Čiščenje terena. Poišči in uniči!