Čuvaj človekovih pravic v zimskem času

"Odhajali so pogumni in pokončni ljudje."
(Janez Janša o politični emigraciji)

"Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov."
(Ivan Cankar, Hlapci, drugi akt)

"Vlada in izbrisani si podajajo žogico."
(Iz rubrike Z glavo na zabavo)

Biti danes brez človekovih pravic na Slovenskem je težko. Kdor ima pet minut časa, se spotakne obenj. Včasih ga po nesreči tudi brcne. Skoraj tako, kot je rekel neki politični zapornik iz prve petletke: "Pravzaprav sem imel še srečo. Mene so z oficirskimi škornji brcali v trebuh vizionarji!"

Ampak biti danes bivši politični zapornik brez človekovih pravic po letu 1945 je pa lepo. In sicer od ponedeljka od osmih zvečer naprej, ko jim je opravičilo izrekel predsednik vlade in bilo je pogumno dejanje, kajti lahko bi iz orkestra planila dva udbovca, preoblečena v fagot in kontrabas. Taki so!

Na oko je bila proslava pravo laibachovsko zmagoslavje, in če kdaj, bi tukaj pasal goli Peter Mlakar s tistim mesarskim predpasnikom, s katerim je strašil leta 1996 na istem kraju ob otvoritvi Evropskega meseca kulture. Ne bi bilo sicer primerno po vsebini - takrat je govoril, da je politika impotentna in jim ga še stara kurba ne dvigne več, za kulturo pa je rekel, da je to krompir itd. -, bil bi pa primeren njegov zagrobni glas, ki ga je sicer dobro zadel tudi ponedeljkov govorec.

In o čem je govoril večer v Cankarjevem domu? O zgodovini, o naravi ljudi, ki jih čas tako čudno in grozljivo pregnete, o žrtvah ideologij in družbenih sistemov. Govoril je pravzaprav o tistem, kar z odmaknjenostjo prepoznamo kot blokovsko delitev sveta, pa drugo in prvo svetovno vojno, pa imperializem, ekspanzionizem, revolucionarna vrenja, pa verske vojne in tako dalje do tistega usodnega trenutka, ko je Kajn ubil Abela. In je bilo kratko in jasno, tako kot v tisti anekdoti, ko je neki redkobesedni politik prišel od nedeljske maše in ga je žena vprašala, o čem je župnik govoril v pridigi. O grehu, je rekel mož. In kaj je povedal? Bil je proti! Janša je rekel: "Imeli ste prav, tisti, ki so vas zaprli, pa ne." Najprej je bila zemlja pusta in prazna in duh zmote je plaval nad vodami. Potem je razdelil svet na prav in neprav in je videl, da je dobro in bil je dan prvi.

Bilo je tudi nekaj poenostavljanj, ki so tako značilna za današnjo politično govorico. Rečeno je bilo recimo, da so odhajali pogumni in pokončni, ki so si upali tvegati. Mislil bi, da je bilo pogumno in pokončno in tvegano ostati tukaj in se boriti za demokratizacijo, ki je bila na koncu vendarle izpeljana z ljudmi, ki so ostali tukaj. In če je bil prvi val v povojnih letih nedvomno politična emigracija, je preveč počez trditi, da so bili politični emigranti tudi vsi tisti, ki so zapustili Slovenijo od leta 1955 do 1990, 210 tisoč jih je bilo, je bilo povedano. Seveda so tudi takrat odhajali ljudje zaradi nestrinjanja s sistemom, še več pa jih je odšlo za boljšim kruhom ali preprosto za delom, kar je bilo v letih, ki jih zaobjema ta številka že domala državna institucija, ki se ji je reklo "mednarodna delitev dela", in smo bili zelo ponosni, da smo kot sicer socialistična država vključeni vanjo. Kakor sem bi navsezadnje jaz zelo ponosen, da živim v državi, kjer so pomembni disidenti odhajali v pregnanstvo s Fulbrightovo štipendijo. Bodimo pošteni, Janša ni rekel, da so bili to politični zaporniki, samo številko je prislonil na zgodnja leta totalitarizma, pa je bilo. Seveda bo vsak pravi literat zlahka dokazal, da je bila vsa Jugoslavija nekakšen zapor, čeprav se sam bolj nagibam k temu, da je bila sanatorij. In posledice, tokrat brez ironije, čutimo še danes.

Potem je še v ošvrku omenil naše človeško-pravičniško ponarodele in se je spet videlo in slišalo, da je vzel človekove pravice v svoje roke in da jih je pripravljen deliti "šakom i kapom". Za tiste, ki so do njih upravičeni. Kar bo določeno s posebnim zakonom. Ki so ob pravem času oddali prošnjo. Ki niso to in ki niso ono. Izhajajoč iz domneve, da si je treba človekove pravice zaslužiti, mimogrede zgrešijo pravo poanto: za človekove pravice je edini pogoj ta, da si človek. Ampak kako boš človek, če pa si bil recimo proti osamosvojitvi!

(Omenjeni so bili tudi Romi. Naj spomnimo, da v primeru družine Strojan ne gre za problem z Romi. Gre za državljane Slovenije, ki so jih preselili zato, ker je tako zahtevala druga skupina državljanov, policija pa je ugotovila, da jim ne more dati varnosti, lahko pa jim vzame pravice in jih preseli. Kot da bi šlo za kakšne navadne cigane!)

Ne smemo nasesti veliki gesti, ki jo je hotelo predstavljati to dejanje, in v imenu neke zgodovinske primernosti in obzirnosti do še živih vljudno molčati ob veličini, ki naj bi jo prinašal v naš duševni mir tisti turobni večer v Cankarjevem domu. Zaboga, mar res do zdaj niso vedeli, kar smo vedeli že zdavnaj? Takrat, ko smo na skrivaj prebirali kseroksirane spomine dr. Ljuba Sirca, pa že stokrat, komaj še do berljivosti preslikane Črne bukve, pa ko smo se po bifejih od A do Ž naposlušali pripovedi preganjancev, pa tudi skesanih samoobtoževanj njihovih krvnikov. In smo takrat vedeli, kdo je imel prav in kdo ne. Če ne prej, v letih tik pred zdajci, ko je staro oblast hudič jemal, nova pa se še ni vzpostavila, ko so druga za drugo izhajale knjige na to temo in smo tudi vedeli, kdo je imel prav in kdo ne. In končno, vendar ne zadnjič, ko je bilo ob osamosvojitvi na vseh koncih in krajih na glas in v pesmi in besedi in političnih govorih povedano, kdo je imel prav in kdo ne. In smo vedeli, da ima zmeraj prav politični zapornik, kajti človek ima neodtujljivo pravico do svojega mnenja. Čeprav je bilo to še posebej delikatno v prelomnem času osamosvojitve, ko se je skušal vsak dvom ali celo zanikanje v potrebo po odcepitvi oceniti kot izdaja in smo bili večkrat na robu inkriminiranja akta mišljenja.

Ampak zakaj se je zdel ravno zdaj pravi čas, da se ponovi že tolikokrat ponovljeno, tokrat nekako svečeniško, pred obličjem naroda in iz ust predsednika vlade? Zakaj niso te priložnosti izkoristili že vsaj dvakrat, ko je bila tudi nova oblast in je bil tudi dan človekovih pravic? In zakaj niso tisti, ki so ugotovili, da je treba to narediti, najprej vprašali odhajajočega ali prihajajočega predsednika, če bi to nemara storil on, kar bi bilo veliko bolj primerno in smiselno? Ne bomo ugibali, ker bi bilo vse, kar bi lahko rekli, navadno natolcevanje. Nemara je odgovor v stavku, ki ga je izrekel ob koncu proslave Janša: "Hvala, ker delite ta večer z mano." Takrat so gledalci v dvorani in doma pred televizijskimi sprejemniki zvedeli, zakaj so sploh tam. Če bi to dolžnost opravil predsednik države, bi Janša ostal brez ljudi, ki bi z njim delili večer. Da ne govorimo o tem, da bi predsednik države - če se je že treba komu zahvaljevati - prav gotovo rekel: "Hvala, ker lahko ta večer delim z vami."