30. 12. 2007 | Mladina 51 |
Psi vojne
"Piši, kot misliš!"
© Tomo Lavrič
"Mika me že, mika."
(Milan Kučan o politiki)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 12. 2007 | Mladina 51 |
© Tomo Lavrič
"Mika me že, mika."
(Milan Kučan o politiki)
"V srcu me črviček pika,
žoka, stika, ker ga mika.
Moja muka, ta ga mika,
ker ga mika, me pa pika."
(Rado Murnik)
"Kaj je v resnici rekel Napoleon?
a. Vsak vojak nosi v telečnjaku maršalsko palico.
b. Za vsakega maršala raste palica.
c. Vsak telečnjak lahko dobi maršalsko palico."
(Vprašanje na kvizu, ko je Slovenija prevzela evropsko obrambo)
Rad imam golaž in poročila. Še posebej, če so spodbudna. "Ameriška vojska bo za boljše psihično počutje svojih vojakov v Irak poslala terapevtske pse. Psi, ki so dresirani za tolažbo in vlivanje novih moči, bodo ameriškim vojakom pomagali pri premagovanju stresa in travm." Kaj vse bi se tukaj šaliti dalo, ampak tega ne bomo izkoriščali. Iz psov se ni treba prav nič norca delati. Kajti "psi so bili tihi heroji naših vojaških prizadevanj" in študijsko je dokazan "blagodejni učinek domačih živali na zdravje ljudi". Zdaj vemo, zakaj je bilo v Iraku tako nezdravo vzdušje, tako tesnobno in zakaj toliko mrtvih in ranjenih. Premalo je bilo domačih živali, ki bi skrbele za protistresni program, in preveč je bilo psov vojne. Ampak kako boš imel v Iraku še kakšno domačo žival, če pa so še zveri iz bagdadskega živalskega vrta podivjane tavale po mestu?
In dobre novice iz kulture, sicer iz Zagreba, pa vendar ... "V Zagrebu več obiskovalcev v gledališčih kot na stadionih." Najbrž v Ljubljani tudi, ampak oni imajo izbiro. Pri nas skrbimo za kulturo tako, da nimamo stadiona in morajo hoditi ljudje v gledališče. Toda ... "Satan skoz luknjo ključa, gledal in poslušal je, brž si zmisli zvita buča za Ljubljance limance: zidat vdihne jim igriše ..." in tako nekako po Prešernovi Nebeški procesiji. In glej, pri obnovi Plečnikovega stadiona bo za nebesa poskrbljeno. Zelo ponosno so povedali, da bo na sicer odprtem stadionu talno gretje, ki bo učinkovalo 70 centimetrov od tal. Od tam naprej bo šlo seveda pod nebo. Kar pomeni, da s to osupljivo tehnologijo sicer ne bomo zgrabili boga za jajca, mu jih bomo pa greli.
In potem si bo lahko bog razvezal kravato in bo še on varčeval z energijo, kot so to storili na Baliju. "Organizatorji vrha o podnebnih spremembah so se odločili, da bodo varčni z energijo in bodo zato klimatske naprave uporabljali v najmanjši možni meri. Prav zato za udeležence vrha velja poseben kodeks o oblačenju, ki narekuje vsakdanja oblačila in odsvetuje suknjiče in kravate." In plavali so na Bali, ker bi drugače samo za polet tja porabili toliko energije, kot je ne bi mogli privarčevati, pa če bi se potili brez klime do konca življenja. Ne vem, če znamo ljudje dovolj ceniti ta dejanja, "snel je kravato, ne da bi trenil z očesom, da vam bo lepše, otroci!". V Iraku psi, na Baliju kravate, kajti organizatorji zaradi tega pričakujejo večjo sproščenost udeležencev. In kaj je pravzaprav narobe? Narobe je to, da se o tako pomembnih stvareh pogovarjajo ljudje, ki jim medčloveške odnose kroji kravata.
Še malo, pa se bo tega v spregi s politiko polastila moda. Klobuki, ki imajo na vrhu ventilator, ki ga poganja veter ali hitrejša hoja, zrak pa potem po cevkah teče vzdolž telesa, ga hladi in gre ven pri petah, kar povzroča tudi manjši reakcijski učinek in človeka požene naprej. Dokler ne pride do Balija. In kakšno klimo bi lahko proizvajale šele ženske metuljčice, v plahutajočih krilih in bluzah. Ali tiste, ki te premerijo z ledenimi pogledi.
S kravatami imam nekaj izkušenj. Pred nekaj leti je kot z neba padla moda, ki mi je bila narejena po duši - če že je obleka in srajca in kravata, naj bo srajca potegnjena izza hlač in kravata na pol razvezana. In spet je bila to noša nekega umetniško-marketinškega kroga, za plebs pa to ni bilo. Potem so čez noč butnili Atomik Harmonik in ostali turbofuck, in glej, srajce so potegnili izza hlač in kravate so zrahljali! Človek bi jih tožil. Ali pa poslal na Bali. Pustite me že pri miru s tem Balijem!
Takih vratolomnosti je bilo veliko. "Čupa" je bila najprej znak upora v šestdesetih, pozneje pa so jo ukradli filmarji, in ne boste našli poštenega akcijskega filma, kjer ne bi bil vsaj eden kriminalec s "čupo". Deluje pa tudi v drugi smeri. Obritoglavci so bili najprej neonacisti itd., potem so jim sledili mladi intelektualci in umetniki, najprej postriženi na ježka, potem pa na balin, da so se lažje ločili od starejših kolegov intelektualcev, ki so bili po naravi plešasti. Originalni obritoglavci so zdaj že zgodovina, obriti pa so ostali pametnjaki in varnostniki v nočnih klubih.
Ki pa se večkrat obnašajo kot nekdanji obritoglavci. In v njihov opomin gorijo pred njihovim delovnim mestom svečke. Morje sveč. Slovensko nočnozabavno božjepotništvo. V medijih kličejo žrtve po imenih, kot da smo jih vsi poznali. Podružbljena žalost in jeza, ki na koncu zahtevata glavo ministra. Če pa natanko pomislimo, kaj ni bilo nekdaj na vsaki vaški veselici običaj, da so kakšnega zaklali, in so se ljudje čudili, če ga niso? Ko sem bil star sedem let, sem bil na veselici, ko so enega piknili s pravim "štajerskim sunkom", ki je pod tem imenom tudi zabeležen v svetovni zbirki borilnih veščin - vbod v žilo na notranji strani stegen; če ni zdravnika pri roki, ni rešitve. Hočem reči, glede na število raznih veselic dandanes je po statistiki število zaklanih - hvala bogu! - precej manjše. Samo ljudje smo danes - spet hvala bogu! - precej bolj občutljivi na nasilje, kajti proti nasilju nasploh so gorele tiste svečke, ne samo v spomin mrtvim.
Da je bilo nekdaj veseličnih primerov več na Štajerskem kot drugje, je mogoče razložiti s tudi siceršnjo vročo krvjo na tem koncu. Zadnjič se je nekdo spraševal, zakaj v Mariboru ni bilo omembe vrednega panka. I, zato ker se Štajerec kot panker rodi, od vsega začetka mu je v zibel položeno, da "njega pa ne bo noben zajebaval, ki ma preveč časa". In zato se jim ni bilo treba preoblačiti v pank in kazati tistega, kar je bilo vseskozi očitno, ni jim bilo treba skakati kot nori po odru, ker so to itak počeli, kadar se jim je zljubilo, in ne zato, ker so pač takrat na koncertu, kjer se to dela. In zato so lahko zraven še mirno poslušali jazz in Tangerine Dream.
In nazadnje - kakšna moč je v naslovih poročil. Ko so Avstrijci odkupili Handkejeve rokopise za pol milijona evrov, je na RTVS pisalo: Avstrija časti moža, ki časti Miloševića. Lahko bi tudi na kratko napisali: Jebi se, Avstrija! Preberem, kaj je Handke govoril na Miloševićevem pogrebu. "Svet, tako imenovani svet, ve vse o Jugoslaviji, Srbiji. Svet, tako imenovani svet, ve vse o Slobodanu Miloševiću. Tako imenovani svet pozna resnico. Zato je tako imenovani svet danes odsoten, pa ne le danes in ne le tu. Jaz ne poznam resnice. A gledam. Poslušam. Čutim. Se spominjam. Zato sem tu danes, blizu Jugoslaviji, blizu Srbiji, blizu Slobodanu Miloševiću." In razumem, kaj je Handke povedal in se strinjam in sem ponosen, da se lahko strinjam. Tako govori svobodni intelektualec.
Intelektualna svoboda je močnejša od predsednika države. Ko se je profesor Danilo Türk poslavljal od študentov, je rekel, da bo predvsem pogrešal akademsko svobodo. Lepa novica za akademike in manj lepa za predsednike. Kajti res je, predsednik države ni svoboden. Ko je postal Drnovšek svoboden, so rekli, da je čudak.