Kako sneti masko?

Kako kaže opoziciji? Vprašanje postaja vroče; čas do volitev kopni, Janševa oblast pa kot da se kobaca iz najhujše krize zaupanja.

V bolj normalnih časih bi lahko bili v SD, Zaresu in LDS zmerno zadovoljni (SNS puščamo vnemar, ker se po razkolu še ni ustalila). Vse tri stranke so se notranje umirile, zase in navzven pa za silo ustvarile podobo, kaj so: LDS liberalci, SD socialdemokrati, Zares socialno-liberalna stranka. Kolikor toliko so urejeni tudi njihovi medsebojni odnosi - vsaj toliko kot v vladajoči koaliciji.

Kot stranke, ki bodo čez pol leta morda oblast, so seveda neznanka, nekaj pa je vendarle jasno: od sedanje Janševe ekipe so zanesljivo demokratičnejše in predvidljivejše. Po treh letih trde roke, negotovosti in divjih zasukov bi to moralo nekaj šteti.

Vse tri imajo dokaj sposobne voditelje. Vsak ima svoje prednosti, Golobič je najbolj intelektualen, hkrati pa politično izkušen, Pahor ima najbolj izdelan nastop, Kresalova je nasmehljano trda in najbolj neposredna, to pa je v naši politiki, dojemani kot umetnost zvijačnosti in slepomišenja, lahko prednost. Če vzamemo, kakšne kozolce in prav neverjetne obrate je doslej izvajal Janša, ki je sicer dolgo veljal za velikega stratega, potem lahko mirno rečemo, da je v vsakem od njih tudi premierski potencial (praktično je to pomembno samo za Pahorja in morda Golobiča).

Tudi če je Janša že presegel najnižjo točko priljubljenosti, ostaja njegov položaj kritičen, med drugim zaradi šibkosti drugih vladnih strank. V tej stiski vleče všečne poteze: deli darila, se predstavlja za zaščitnika malega človeka in strah "tajkunov". Populistična mešanica, s katero je svojo dosedanjo politiko v marsičem prekucnil na glavo, za zdaj nekako deluje.

Opozicija je glede na morda prelomni čas preveč negibna. Njena sporočila šibko dosegajo javnost. Janša v opoziciji je v istem času že zdavnaj uspešno ustvarjal psihozo neprekinjenih izrednih razmer.

To ne pomeni, da lahko opozicijska trojka tedanjega in sedanjega Janšo posnema. Tudi če bi hotela, ga ne bi mogla, ker nima njegovega populističnega talenta in mogočne doze makiavelizma. Poleg tega bi se s tem odrekla dosedanjemu videzu konstruktivnosti. Predvsem pa bi tako vsa slovenska politika zdrsnila na raven zloglasnih dvojčkov Kaczynski. Potem bi bilo v bistvu vseeno, kdo bo zmagal na volitvah. Če zmoreš koga tako zvesto posnemati, nisi v bistvu nič boljši.

Temeljni položaj opozicije sicer tudi po zadnjem, lopatastem vzponu SDS ni slab. SD ostaja v tekmi za prvo mesto med strankami, levica kot celota pa močnejša od desnice. Morebitno nazadovanje SD se bo verjetno pretočilo v več glasov za Zares in LDS.

Če bo ostalo približno pri tem, pridemo do dveh volilnih scenarijev, ki se zdita najverjetnejša. Prvi: zmaga Pahorjeva SD, ki z Zares in LDS (in še kom) sestavi vladajočo koalicijo. Drugi: zmaga Janševa SDS, vendar ne more sestaviti vlade, ker je levica premočna, v koalicijo z njim pa noče. Tako postane za Janšo mandatar Pahor (ali ob hitrem vzponu Golobič) in sestavi levosredinsko vlado.

Za to pa se bo morala opozicija še krepko truditi. Za zdaj deluje, kot rečeno, premalo izrazito, malone rutinsko. Zamuja že s programi. Če je to še razumljivo za sveži stranki Zares in LDS, ni za SD. Volilnega pomena programov ne gre precenjevati, pomembni pa so.

Sicer pa ima opozicija v nasprotju z oblastjo dokaj zvezane roke. V bistvu ji ostane troje: način medsebojnega sodelovanja, kritika oblastnega ravnanja in ponujanje alternativ. Vse to se staplja v vtis večje ali manjše verodostojnosti.

Glede sodelovanja se v trojki uveljavlja geslo: smo tekmeci in zavezniki. To je naporno razmerje; strankam vsi nagoni narekujejo tekmovanje, razum pa sodelovanje. Na splošno se zdi, da se opozicija vendarle zbližuje. To je tudi nujni pogoj za uresničitev prvega in drugega scenarija. Medsebojno grabljenje za vrat bi bilo samomorilsko.

Hkrati postaja trojka do oblasti kritičnejša. Golobič in Pahor polagoma opuščata mirovniško držo, primerno za zaspan parlament v dolgočasno zgledni državi. Pahor se odreka veliki koaliciji in jo označuje le še kot izhod v sili. Vendar je doslej edino Kresalova zmogla jasno in glasno reči, da je poglavitna naloga opozicije, da spravi Janšo z oblasti, ker je njegova vladavina za državo škodljiva. Pri tem se razume, da bi bilo za opozicijo taktično nespametno, če bi takoj udarila z vsemi topovi in porabila vse strelivo prezgodaj. Poleg tega bi s tem strnila razmajani nasprotni tabor.

Toda v javnih nastopih treh strankarskih prvakov in tudi sicer ostajajo kritike preveč na ravni splošnosti in pri nekaj znanih oznakah oblasti. Ali pa se izgubljajo v podrobnostih tekočega dogajanja.

To je povezano z morda največjo hibo opozicijskega delovanja v tej fazi predvolilnega spopada. Tri stranke doslej niso določile nekaj (ne preveč) zelo konkretnih prednostnih nalog, ki bi volivcem povedale, kako bi stranke ravnale, če bi zmagale. To bi bile jasne napovedi in trdne zaveze. Njihov neobstoj v času, ko nasprotnik že deluje s polno paro, je volilno gledano večja pomanjkljivost kot zamujanje s programi. Programov volivci ne bodo brali, taka strnjena sporočila in zaveze pa hočejo slišati.

Poiskati jih ni težko; večino jih lahko določi zgrešeno ali sprevrženo ravnanje sedanje oblasti. Treba mu je torej le poiskati alternativo ali korekcijo. Na primer: kako visoki bodo davki, kako preprečiti nadaljnje razslojevanje, kaj napraviti s privatizacijo, da se ne bo vse zmuznilo v roke zasebnikov, kako zagotoviti avtonomijo medijev, šolstva, znanosti ...

Iz teh konkretnih drugih možnosti na posamičnih pomembnih točkah bi lahko zrasla tudi udarna gesla, potrebna za volilno kampanjo. Prepričljiveje bi začela delovati kritična ostrina do oblasti, okrepilo bi se zaupanje vase. Pahor na primer možnost zmage vedno opremlja s številnimi čeji, in to tudi zaradi odsotnosti konkretnih drugih možnosti. Stika z realnostjo ni treba zgubiti, toda brez prepričanja vase ne gre. Samo tako samozaupanje je lahko nalezljivo.

Osnovni adut opozicije pa slejkoprej ostajata zdrava pamet in koliko toliko dober spomin volivcev na to, kako je ravnala ta oblast dolga tri leta in kakšni so učinki njene vladavine. Široki sloji nimajo od nje nič razen razslojevanja (zato stavkovni pritisk), elite znanja v glavnem samo strahovanje in umetno cepljenje, celota pa večjo negotovost in razvojno stopicanje na mestu. S sedanjimi predvolilnimi potezami skuša oblast blažiti ali prikriti svoje prejšnje napake in ustvariti vtis, da je nekaj, kar v resnici ni. Pretvarja se. Prihodnost opozicije je odvisna tudi od tega, kako uspešno bo pomagala sneti to masko.