Bojkotirati ali ne?

Ali zaradi Tibeta olimpijado v Pekingu bojkotirati ali ne? Vprašanje spravlja politike na Zahodu v zadrego, a za zdaj prevladuje odločno nasprotovanje bojkotu. Povprečnega zahodnjaka navdajajo mešani občutki, igre pa bi vsekakor rad videl, in to neokrnjene. Kakšen bo dokončen odgovor na državnih ravneh, je v marsičem odvisno tudi od ravnanja Tibetancev.

Upor in represija v Tibetu sta svetu znova ostreje naslikala dve Kitajski: prva je podoba države, ki osupljivo napreduje in bo v 20 ali 30 letih verjetno prvo gospodarstvo sveta. Druga je policijska država, kjer ohranja KP vso moč in se še iz cesarskih časov bolestno boji "kaosa" in razpada države, v prebivalstvu pa vidi podložnike.

Ravnanje Kitajske v Tibetu je absolutno nedopustno. Velikansko pokrajino z nekaj milijoni prebivalcev je sredi prejšnjega stoletja znova zasedla z vojsko, odpravila fevdalni red in uvedla surovi Maov socializem. Z načrtnim priseljevanjem skuša Tibetance preplaviti s svojim življem, jih z uvajanjem drugačnega načina življenja oropati identitete, s tem pa polagoma streti tudi odpor. Dalajlama iz izgnanstva upravičeno govori o kulturnem genocidu. Za Tibet ne zahteva neodvisnosti, ampak zgolj resnično avtonomijo.

Vsi instinkti govorijo, da bi bil bojkot upravičen. Žal živimo v obupno neidealnem svetu. Zato je pametneje pretehtati praktične razloge za bojkot in proti njemu.

Kitajska je v predolimpijskem času za zunanje pritiske posebej občutljiva. V igre je, materialno in simbolno, vložila ogromno (v denarju okoli 40 milijard dolarjev). Igre so zanjo nekakšna veličastna party, ki potrjuje, da se nekoč mogočna država po dveh stoletjih izolacije, ponižanj in nemoči enakopravno in zmagoslavno vrača na mednarodno prizorišče. Kitajska samozavest naglo narašča, a še vedno hlepi po mednarodnih priznanjih. OI so stvar nacionalnega ponosa.

Takojšnji bojkot zaradi Tibeta bi najbolj prizadel prav Tibetance. Pritisk na pokrajino bi se povečal, vsakršna pogajanja z dalajlamo bi postala nemogoča. Tibetanski voditelj sam bojkotu in nasilnemu odporu nasprotuje in s tem izgublja privrženost dela rojakov, ki mislijo, da pasivnost vodi v izginotje naroda.

Nasploh bi Kitajska z enkrat uvedenim bojkotom postala še manj dovzetna za zunanje vplive. Olimpijske igre naj bi med drugim prispevale k njeni demokratizaciji. Bojkot bi dosegel nasprotno - država bi se z nacionalistično kljubovalnostjo zaprla vase, to bi okrepilo totalitarnost režima, Kitajsko pa mednarodno napravilo manj kooperativno. A brez nje številnih velikih vprašanj današnjega sveta ni mogoče rešiti.

Kitajska tudi ni en sam živ hudič, kot je včasih slikana. Kakorkoli obračamo, je nekaj resnice v standardnem odgovoru njenih oblastnikov na očitke o sistematičnem kršenju človekovih pravic: kaj boljšega je mogoče napraviti za stotine milijonov ljudi kot to, da jih potegneš iz najhujše revščine? Tudi glede osebnih pravic so Kitajci na boljšem kot kadarkoli v svoji zgodovini. Hkrati država ne vodi agresivne zunanje politike, vsaj za zdaj ne.

Če skušamo pogledati skozi očala kitajskih oblasti, si Peking tako rekoč ne more privoščiti, da bi zaradi grožnje z bojkotom naglo in odkrito popustil in Tibetu podelil pravo avtonomijo. To bi se doma in v tujini neizbežno tolmačilo kot pešanje režima. Gre za stari problem diktatur; vsako znamenje resnične ali domnevne šibkosti jih lahko pokoplje.

Kar zadeva Zahod, pa je jasno, da enkratni protest (bojkot) ne more nadomestiti premišljene politike. Odnos Zahoda do Kitajske je mešanica strahov, fascinacije in prepletenih interesov. Iz tega nastaja nihajoča politika, značilna zlasti za Ameriko; v Kitajski vidi tekmeca, ki ogroža njeno dominacijo, a ga ne more zaobiti.

Grožnja z bojkotom je načeloma hvalevredna, ker je del pritiska, ki naj bi Kitajsko bolj demokratiziral. Toda s tem pritiskom, denimo z "izvozom demokracije", so težave. Ne gre samo za moč Kitajske in zahodne interese v zvezi z njo. "Izvoznike" hudo diskreditira nenačelnost - dobri odnosi z vrsto diktatur, iskanje povsem drugih interesov pod plaščkom demokracije (nafta ...), zatiskanje oči pred darfurji itd. Ameriki in vsemu Zahodu je veliko verodostojnosti pobrala zlasti umazana iraška vojna.

Slabi tudi nekdanje prepričanje, da je uvajanje kapitalizma samodejno povezano z nastankom demokracije. Enačba kapitalizem = demokracija ne obstaja. Svet prihodnosti bo verjetneje razdeljen na dva osnovna bloka: demokratični in avtoritarni kapitalizem.

Vse to zavzetost za zavestno širjenje demokracije zahodnega tipa zmanjšuje. Toda če Zahod res verjame v svojo demokracijo, je prav, da skuša svoja prepričanja uveljavljati tudi z razumnim pritiskom. To pri širjenju počne EU. Če bi bil do dogajanja zunaj svojih meja popolnoma ravnodušen, bi to škodilo njegovi lastni demokratičnosti.

Bojkot olimpijskih iger sam po sebi pa je skrajno občutljiv instrument. Prezgodaj ali nerodno izigran lahko prinese več škode kot koristi, največ, kot rečeno, Tibetancem. Ta hip je zanj prezgodaj. Razpravo o njem pa je treba nadaljevati, tudi to je posreden pritisk, da bi se Peking spustil v pogajanja o resnični avtonomiji.

Če bi odpor in represija izbruhnila s polno močjo, pa bi dilema izginila: bojkot.