Poslednja sodba

Na splošno velja prepričanje, da med umetniki in tistimi, ki reflektirajo njihovo ustvarjanje, leži globok prepad. Pisci, ki spremljajo sodobno ustvarjanje, naj bi bili nekakšni nerealizirani umetniki, nesrečniki, ki v kritikah, recenzijah in podobnih kreativnih izlivih, utapljajo (ne)zavedno travmo, da sami nikoli ne bodo spesnili sonetnega venca, zrežirali predstave, naslikali karkoli očem zanimivega ipd. Takšno pojmovanje razmerja med sodobno umetnostjo in avtorji refleksije o njej seveda ni nič drugega kot bedast stereotip.

Sprotna refleksija sodobne umetnosti v tiskanih in elektronskih medijih kot tudi bolj poglobljene oblike le-te (zgodovinopisje ali teoretska misel) soustvarjajo, usmerjajo in v veliki meri celo določajo, selektirajo sodobno umetnost. Izjave razžaljenih umetnikov, češ da kritik sploh ne berejo, so romantično čenčanje. Ocene strokovne javnosti, obisk in javno mnenje (nagrade, priznanja) so namreč edini merljivi kriteriji za vrednotenje kulturnih projektov oziroma umetniških del.

Umetnik dokumentira medijske odmeve, ki ustvarjajo njegovo javno podobo, ko se poteguje za sredstva iz javnih in sponzorskih virov ali za sodelovanje s potencialnimi producenti in promotorji. Ugodne ocene strokovne javnosti so še toliko bolj pomembne za ustvarjalce, ki delujejo na področju "nove" umetnosti. V mislih imam ustvarjalce, ki raziskujejo lasten medij in poskušajo odkrivati nove pokrajine. Ker se tovrstni ustvarjalci ne poslužujejo že preverjenih oblik izražanja, je logično, da nikoli ne morejo prav gotovo vedeti, kam jih bo pripeljal proces umetniškega raziskovanja. Led, po katerem drsajo, je zelo tanek, zato še toliko teže pridobivajo sopotnike (financerje, producente) za svoje ekspedicije.

Sprotna refleksija sodobne umetnosti oziroma kulture se v slovenskem medijskem prostoru odvija v tiskanih in elektronskih medijih. Ti ji prostor namenjajo v splošnih ali specializiranih okvirih (oddaje, programi, kulturne strani... ). Kulturna politika večine slovenskih medijev ima hud problem. V ničkoliko kulturnjaških prispevkih nas jokavo osvešča o podrejenem položaju kulture in umetnosti v primerjavi z drugimi oblikami in področji življenja (gospodarstvo, zdravstvo, sociala) in o podrejem položaju lastnih redakcij v kontekstu medijskih hiš, po drugi plati pa ravno avtorji prispevkov o kulturi v veliki meri sami krojijo podrejen položaj kulture in umetnosti v javnem prostoru. Njihov prvi problem je namreč že samo-refleksija ali refleksija lastne pozicije. Zdi se mi, da se sploh ne zavedajo, v kolikšni meri je njihovo lastno početje pomembno za položaj kulture. Pomembno je, kaj spremljajo in na kakšen način.

Uredniki kulturnih strani se denimo kot vampir česna izogibajo pisanja o sponzorjih kulturnih projektov, medtem ko njihovi športni kolegi entuziastično objavljajo fotografije nasmejanih smučarjev, plavalcev, nogometašev v prisrčnem objemu z novimi sponzorji. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj je novico o sponzorskem sodelovanju med koreografom Matjažem Faričem in Mobitelom potrebno zamolčati, medtem ko smo izčrpno obveščeni o sponzorskih akcijah med športniki in gospodarstveniki. Še toliko bolj, ker vemo, da je pridobivanje sponzorstva za kulturo najmanj desetkrat napornejše od pridobivanja sponzorstva za šport. Takšno je namreč razmerje v Veliki Britaniji - 10:1 za šport, medtem ko podatki za slovenski prostor niso znani, verjetno pa so za kulturo še precej manj ugodni.

Kulturni novinarji so manj konstruktivni od športnih in manj subverzivni od političnih na področjih, kjer bi bilo treba. Medtem ko so politični novinarji mahnjeni na raziskovalno novinarstvo v smislu razkrivanja goljufij, kršitev pooblastil in zakonov, podobne prispevke o temačnih finančnih in kadrovskih igrah na področju kulture, ki bi presegli raven trača, komajda kdaj zasledimo. Če že, tedaj smo obveščeni šele, ko je trdnjava že padla, o tem pa čivkajo dobesedno vsi vrabci na strehi. Za razliko od politike se ne spomnim resnega kulturnega škandala, ki bi ga razkrili mediji. Škandalozna in infantilna se mi zdijo pritlehna dopisovanja med uglednimi kulturniki na kulturnih straneh, ki pa s pravimi škandali in problemi v kulturi nimajo nobene zveze.

Velik problem je tudi sama refleksija sodobne umetnosti, ki v slovenskih medijih zelo niha. Medtem ko se zdi, da je refleksija likovne umetnosti dosegla evropsko raven, je za nekatera področja še v povojih. Lep primer so "nove oblike" gledališča in plesa. Pri ocenjevanju le-teh deskriptivnost v smislu klasične dramaturške razčlembe, ki se uporablja pri ocenjevanju tradicionalnih oblik gledališča, ne zadošča, ustrezen diskurz za refleksijo novih oblik pa še sploh ni do kraja artikuliran. Zato se ustvarja popačena podoba, da je večina tovrstnih projektov nekako "nezadostna", "neustrezna", v resnici pa je neustrezen konceptualni aparat, s katerim se o njih govori. To povzroča hude težave umetnikom, ki se - kot sem omenila - že tako in tako gibljejo po tanki ledeni ploskvi, in resno hromi enega najbolj vitalnih in pomembnih segmentov naše umetnosti in kulture.

Večina slovenskih medijev, ki spremlja umetnost in kulturo, bi morala spoznati (oziroma si končno priznati), da usodno sooblikuje in soustvarja slovenski kulturni prostor. Resnično spoznanje o teži lastne odgovornosti bi verjetno dvignilo raven njihovega početja in s tem tudi raven kulturne oziroma umetniške produkcije.