Sporočilo za javnost št. 4

Nezadržno tudi "na sceni" mineva čas ezopstva, skrivalnic - udariti jih je treba namreč tam, kjer v svoji kapitalski slepoti še najmanj pričakujejo. Bolj ko se bodo zapirali v svoje poklicne, specialistične, subspecialistične in druge hlastave zanke, bolj jih bo bolelo, ko bomo nesebično, z visoko stopnjo samoorganiziranosti in prostovoljnosti razdajali svoja večkrat kar univerzalistična znanja in sposobnosti. Če kdaj, potem si moramo zdaj izmenjati uvide v te univerzalizme, razkriti pridobljene finte s področij, ki jih obvladujemo. Brez bojazni, drago prebivalstvo, to ni izdaja samega sebe, to je sila, ki jih bo zmedla strukturno - oni delujejo na Zeitgeist, mi delujemo kljub njemu, a z vedno manj utopičnim balastom. Spoznati se moramo do obisti, kajti čista nacionalpsihologistična laž je, da na Slovenskem vsi poznamo vse. Ni res, najmanjšega pojma nimamo drug o drugem.

Štirinajst dni po policijskem ekscesu na osvobojenem območju Metelkove mesta se ideološki in represivni aparat nenadoma močno začudita, kako da prizadeti ne gre v tožbo, če je res bilo kaj (pravno) narobe. Seveda je zmerom pričakovati, da se aparatna garnitura - obratno sorazmerno z razvitostjo pravne kulture v državi, ki jo zastopa - oklene prava kot najvišje inštance, mere in pogoja. Kakor preresen rokoborec grško-rimskega sloga se zdi pri tem, s to razliko, da se pri rokoborbi ljudje znajo obnašati po nekih nadpravnih pravilih, garnitura pa nenadoma ne vidi več etike in bistvenih človeških razsežnosti, ki so nad pravom: naravnega prava, antropologije, razrednega boja, če hočete. Argumenti, da dogodki v Klubu Gromki niso uradno prijavljeni, so torej prejkone abotni, po mojem gospoda Rotovnika nihče ne sprašuje, ali ima prireditve v Cankarjevem domu ali pred njim prijavljene. In za ljudi, ki vztrajno volontirajo in toliko let junaško hodijo po tenkih, stresnih in poučnih mejah med zasebnim in javnim, veljajo posebni pogoji. To niso nekakšni eksterni, to so marveč interni posebni pogoji. Razsrjena policija in besna malomeščanska javnost jih seveda bere kot "vi, ki hočete biti nekaj posebnega", mi pa poudarjamo, da gre zahtevo po posebnem statusu razumeti dobesedno, kot del vojne, ki ni od včeraj. Mi smo na eni strani, oni so na drugi, vmes je Crnkovič. Zakaj dokler smo aktivni, aktivne na osvobojenem ozemlju, veljajo zanj posebna pravila, ki so bila jasna celo nacistom med drugo svetovno. Preveč bi bilo, kajpak, pričakovati, da bi spran policijski mozeg v brkljariji Sloveniji ta hip sploh še vedel za status Bele Krajine ali Cerkna med NOB, iluzorno bi bilo misliti, da so se policisti pri zahodnih kolegih poučili, kako se je treba obnašati v skvotu, da se ne zgodi kaj nemarnega, zato jih je treba nenehno vzgajati in opominjati, kako stojijo stvari. Še veliko vode bo preteklo, da bodo nehali gledati debelo na terenu posebnega družbenega pomena, in njim bo v dobro, ko nam Metelkove mesta ne bo treba spreminjati v utrdbo tipa Masada. Če nameravajo družno s sosesko reč prignati do alarmantne stopnje, potem naj vedo, da ogrožajo edini mestni potencial, ki še zna misliti s svojo glavo, čutiti s svojimi srcem in ki presega vse poznane leve in desne opcije. Vedo naj, da v tem primeru ogrožajo, če se izrazim po njihovo: sol zemlje.

Medijska podoba, notranja ideologija pravnega kulta, pravne obsesije se razpoznava skoz navidez nepomembno dejstvo, da podpisanega oziroma "prizadetega" sploh nihče ne vabi na ekipne radijske in televizijske debate o dogodku, misleč, kajpada, da je na tem področju laik in nima povedati kaj pametnega. To "izvedensko" in kapitalsko-profesionalistično sicer drži, se pa močno zaplete, ko pridemo do osnovnih človekovih pravic, kjer pa bi imel podpisani morda dodati vsaj kaj modrega, če že - pravnoformalno - ni preveč pameten. Ugotavlja pač, da so Metelkovo mesto zlorabili v senzacionalistične namene, tik zatem pa so njene predstavnice, predstavnike in aktivnosti takoj potisnili v precej globok geto in v svoji strahotni banalnosti pomagali zorganizirati eksotizme, po katerih neznani ljudje zvečer prihajajo gledat zoološki vrt, prostore čudes in tešit svoje nekdanje sanje. Metekova mesto kljub svoji humornosti - ali pa prav spričo njega - ni nikakršen hec. Dasiravno gre med temi zvedavimi ogledi za nekak d'Šj'' vu, ki nas popelje v davno zasedbeno leto 1993, nas obenem tudi neskončno radosti, saj za zdaj ni razloga za ponavljanje starih napak. Policija je zdaj tista, ki ponavlja staro, vedno in rada ponavlja staro, pa čeprav napako - Klub Gromki pušča te dni pri miru, ga skuša s pritiski na druge bližnje prostore (Ženski center, YHD, Tiffany) spreti z drugimi protagonisti, protagonistkami, s potencialno zavezniško srenjo, in tako daje vtis, da insinuira ljubosumje. In zdaj smo spet pri pravu: Prav zaradi predvidljive represivne taktike se je treba obnašati zakonsko tam, kjer tega niti najmanj ne pričakujejo, na horizontalni urbani ravni kaže zgraditi razmerje, kakršno pozna - naj se sliši še tako grozno - dolga leta poročen par. Zdaj ne hodimo, ne izbiramo, ne menjamo, zdaj smo - socialno! - hočeš-nočeš poročeni: torej razumevamo in razumemo, poznamo, zdržimo, ja, zmagamo. Gojiti nam je humor poročenega para. Situacija je namreč postala preresna, da bi se oprijeli muhavejših tipov humorja. In tako pridemo h gverili, katere čudovita lastnost pravi, da je vedno korak pred represijo in silo. Celo državne sfere v našem globalu še dajejo snovi za takšen humor: Kako prijetno je bilo podpisanemu pri srcu ondan, ko ga je prepoznal uslužbenec na veleposlaništvu Ruske federacije in mu omogočil, da je vizum - obenem s prijetno vzhodnjaško popotnico - prejel takoj, urgentno, kar tamkaj nikakor ni v splošni navadi. Po azilanstvu in širšem manevrskem prostoru je dišalo, po starem ruskem občutju za preganjane, ki jim velja omogočiti čim hitrejši oddih, in imelo me je, da bi pomislil na čudeže. Iskreno rečeno in brez odvečne nostalgije, pa sem se, kdo ve zakaj, spomnil na tiste nekdanje zajetne, malce smešne miličnike, ki so otrokom in obnemoglim pomagali čez cesto, prebivalstvo pa, kolikor ni imelo dovolj samozaščitnega duha, budno ščitili pred nepridipravi. Le kje so vzroki?, da se je uniformirana policija odpovedala svojemu najprijetnejšemu kadru, bi se človek naivno vprašal. Na vzhodu si s takšnimi osebki še lahko na skupnem kosilu in se šališ iz vsega mogočega, pri nas pa te gledajo kot deveto čudo.

povezava