Haiderjevstvo v našem srcu

Dandanes med raziskovalci desnega ekstremizma med mlado nemško generacijo v novih zveznih nemških deželah, kjer je v bistvu priseljencev najmanj, desnega ekstremizma pa največ, velja teza, da so mladi v vzhodni Nemčiji veliko bolj podvrženi nacističnim rasnim ideologijam predvsem zato, ker prav v tem delu Nemčije ni obstajal noben poskus denacifikacije in zavestne diskusije o nacistični preteklosti, oziroma tega, čemur zahodni Nemci pravijo "Vergangenheitsbewaeltigung". (To neprevedljivo skovanko bi morda lahko prevedli kot "refleksija lastne preteklosti", oziroma vzpostavljanje odnosa do lastne - nacionalne - preteklosti, ki je bila v navedenem primeru totalitarna). Po povojni razdelitvi Nemčije se je vzhodnonemški komunistični režim avtomatično identificiral z antifašizmom, tako da je vzhodnonemški komunizem nastal na mentaliteti nacistične države. Morda so zaradi povojne zgodovinske lekcije prav politične strani in stranke zahodne Nemčije tiste, ki so najbolj kritične do pojavov desnega ekstremizma in občutljive na pojav strank, ki se približujejo idejam nacionalsocializma v legalnem političnem spektru.

Tako kot v vzhodni Nemčiji tudi v Avstriji (ki ni imela komunistične preteklosti) nikdar niso resno razmišljali in debatirali o lastni totalitarni nacionalsocialistični preteklosti. Prav nasprotno: razvpita razstava o zločinih Wehrmachta je ponovno obudila zgodovinske spore okoli tega, ali so bili v Avstriji žrtve ali podporniki nacionalsocializma. Samo me je pred dvema letoma izjemno presenetila žolčna debata na enem od na Dunaju zelo znanih torkovih predavanj na Inštitutu za humanistične vede: znan poljski zgodovinar je tam predstavil svojo študijo o evropskih mestih pod okupacijo med drugo svetovno vojno. Govoril je o Varšavi, Parizu, Pragi in Beogradu. Med publiko so sedeli običajni poslušalci, zvečine levo liberalno usmerjeni akademiki in nekaj diplomatov... Nekaj od njih je zgodovinarja ostro napadlo, češ kako da ni med okupirana mesta štel tudi Dunaja...

To kaže, da je eden glavnih avstrijskih nacionalnih mitov svojevrstna žrtvena identiteta, ki se je nasproti vsem dejstvenim resnicam v Avstriji ohranjala v vsem obdobju po drugi svetovni vojni in iz katere je svobodnjak Haider z velikimi uspehi mobiliziral podporo svoji politiki. To je tudi podlaga za njegovo triumfiranje spričo nejevoljne ukinitve sankcij Evropske unije proti Avstriji. Kljub temu, da se v avstrijski politiki zaradi sankcij ni nič spremenilo, Haider lahko trdi, da je zaradi ukinitve Avstrija čisto spodobna evropska država, z urejenim demokratičnim in pravnim režimom, v kateri ni nobenih ekscesov proti tujcem. Obenem lahko, podobno kot Milošević, poudari, da je to majhna država, ki jo svet (v tem primeru bruseljska birokracija) zatira s svojo samovoljo. Pa tudi pokaže, kako majhen narod in majhna država iz tovrstne politike EU potegneta le korist za večjo nacionalno homogenizacijo in zavzetost prebivalstva proti centristično naravnanim evropskim birokratskim požeruhom. S tem pa, kot je poudaril Haider sam (sic!), daje zgled tudi številnim drugim (majhnim kandidatkam), kako se boriti z velikim bruseljskim zmajem.

Stališče, ki ga je do AVNOJ-a in slovenske preteklosti v Jugoslaviji zavzelo jedro Bajukove vlade, njegova nova stranka pa tudi in predvsem Janša, kaže na podoben haiderjevski žrtveni sindrom tudi v Sloveniji. Prvič, Janša in Haider (katerega stališča so avstrijska ljudska stranka pa tudi socialdemokrati zmeraj pridno uzakonjali) imata isto stališče do bivše Jugoslavije. Drugič, za Janševo varianto slovenske nacionalne zgodovine ni pomembna le diskontinuiteta z jugoslovansko (= totalitarno, komunistično) zgodovino. Gre predvsem za "presežek", za to, da je slovenski narod znotraj Jugoslavije prikazan kot žrtev jugo-srbo-komunistične zarote in njenih pomočnikov v Sloveniji (to so potem pravi narodni izdajalci) pri čemer posledično postane vojna za Slovenijo najpomembnejši akt narodove samoosvoboditve. Gre za akt, ki je po svojem bistvu čist in neomadeževan (z nekaj majhnimi nesrečami) in ki lahko služi kot mitološki temelj nove zgodovinske in patriotske indoktrinacije, kot nevprašljiva predpostavka slovenske državnosti (kako bi sicer lahko vojska v Mariboru spet zaprisegla v javnosti in si privoščila podobne rituale kot bivša, okupacijska JLA?). In tretjič, tako se slovenski narod (ki seveda nima zveze s komunistično preteklostjo, pa tudi z jugonacionalizmi ne) "očiščen in pomlajen" prelevi v substrat čistosti "nove oblasti", ki se popolnoma loči od poprejšnje zgodovine in ne priznava nobene vpetosti vanjo, nobene kontinuitete in nobene odgovornosti.

V tem smislu postane Janševa majhna Slovenija podobna Haiderjevi Avstriji, ki se uspeva šele s Haiderjevimi/Janševimi pogumnimi antitotalitarističnimi izjavami in dejanji iz žrtve pretvarjati v upoštevanja vreden in odločen politični subjekt.

Prav zato mora Janša Haiderja (vsaj posredno) podpirati, saj prevzema njegova politična stališča in stil. Toda za tiste, ki živimo v Sloveniji, je še večji problem kot to dejstvo, da zares kritičnega stališča do Haiderja in haiderjanstva nima tudi nobena druga politična stran/ka v Sloveniji. Še več, haiderjanstvo živi še marsikje, ne le pri Janši. Najbrž bi mi tu številni ugovarjali, saj antihaiderjanstvo vendar obstaja. Kar hočem reči je, da sama mobilizacija proti Haiderju zaradi njegovih stališč do Slovenije in AVNOJ-a (ali mobilizacija proti Peterletu zaradi njegovega nenasprotovanja tem stališčem) še zdaleč ne pomeni antihaiderjanske politike. Nasprotno - lahko haiderjanstvo celo podpira! Kako? Tako, da vidi v Haiderju samo in predvsem "antislovenstvo": to pa je tendenca večine tukajšnjih političnih subjektov in medijev (denimo radijska in televizijska poročila Lojzeta Kosa), ki so bili ali pa so še antihaiderjevsko nastrojeni. Prav zato ukrepov Evropske unije niso niti pozdravili niti komentirali. Posebej markanten se mi v tem kontekstu zdi Jelinčič, ki je v parlament prišel s tipičnimi haiderjevskimi protitujskimi gesli in strategijo ter stilom in ki dandanes protestira proti Haiderju ter zaradi podpore nacionalnemu partizanstvu kot avtomatičnem "antifašizmu" nenadoma uživa ugled "levičarja". Antifašizem, ki detektira haiderjevsko nevarnost v tematiziranju nacionalnih manjšin in vstopanja v EU, ne vidi, da je Haider v svoji politiki in izjavah že daleč pred njim, saj njegova politika nikakor ni direktno uperjena ne proti Slovencem in ne proti njihovi državi. Celo nasprotno: kolikor bodo le-ti pripravljeni sprejeti njegovo evropsko ideologijo in protitujske ukrepe tudi na lastnih tleh (kar se seveda že dogaja), jih bo podpiral, z njimi sklepal koalicije proti Bruslju in zato pripravljen izreči tudi marsikateri kompliment. Haider je na noto tovrstne koalicije igra takrat, ko agitira za skupno evropsko politiko "malih žrtvenih narodov", ki bo uperjena proti t.i. neevropskim priseljencem, pledirala za višjo stopnjo rojstev pri malih narodih, poskušala ohranjati "tradicionalne evropske vrednote" in se upirala Bruslju ob birokratskih ukrepih pri morebitnem zavzemanju za svoboden pretok delovne sile itd... In ravno ta diskurz je v Sloveniji marsikomu prirasel k srcu, kolikor ne zadene Slovencev samih.