Izgubljeni v peskovniku

Pozor, tole je nevaren, moraličen spis. - Kakor jadrnica potrdi ali pokoplje prenekatero prijateljstvo, tako se na večjem plovilu prepozna cela univerza: Ko smo pred tednom in toliko na nekem grškem trajektu po televiziji gledali poročilo o potopu nekega drugega grškega trajekta, nas ni bilo strah morebitne nesreče kot takšne, panike, zatrpanosti, zalivanja, neslutenih človeških usod, pač pa smo se z grozo prepoznali v univerzi, natančneje rečeno, v njenem potopu, ki je do njega "že bilo prišlo", in to na suhem in varnem. Ladja je ta potop tako rekoč zgolj in samo odpeljala tja "drugam" in pripeljala nazaj "domov". Vmes je zevala luknja, odsotnost. Govor je, kajpada, o antropologiji živahnih študentskih odprav na tuje, kot smo ji imeli čast, biti priča. Prvo uro vožnje smo bili sveto prepričani, da se je na ladji, kjer je bila poleg nas le še peščica individualno organiziranih osebkov, naselila maturantska truma, dokler se ni pokazalo, da gre za absolventski izlet. Štiriindvajset ur smo zatorej prekontemplirali v znanem in vse pogostnejšem sindromu, ki nas kot prepričane ateiste vedno znova zaskrbi - našli smo se namreč v tistem neznosnem mentalnem stanju, ko te je sram namesto koga drugega, ko te je torej sram v momentih, v katerih bi moralo biti sram koga drugega. Občutenje tega sindroma je v nas naselilo mešanico Juda, pičke, nergača, staruha, odpadnika, občutljivega otroka, človeka iz davnine in tistega na pravi poti obenem. Na ladji smo se kratko malo počutili odveč. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Nič se ni zgodilo, in v tem je težava. Horda ni ušpičila prav nič, kar bi utegnilo morda biti celo duhovito, je pa nenehoma motila. Kako je motila, s čim? S svojo navzočostjo, s tistim, čemur je dr. Gregor Tomc pred dvema desetletjema in več tako uspešno in vizionarsko porekel - "lepi in prazni". Povsem nenadarjeni za zabavo, za žur, so se 24 ur dobesedno - ja, ne moremo uporabiti drugega kot abstrakten, docela ničev arhaizem - dobesedno vršili so se po ladji. In bilo jih je za eno pošteno brigado.

Še bolj kakor naše judovsko vprašanje je skelela delitev med one, ki niso premogli dovolj sredstev in so bili vrečarji po hodnikih, in tiste, ki so očitno imeli dovolj denarja in so si privoščili kajuto. Vrečarji so bili skrajnje neekonomični - v psihoanalizo njihovega dejanja bi se iz razredne solidarnosti kljub vsemu tokrat namenoma ne spustili - saj so pozasedli mesta, petkrat obširnejša od takšnih, kakršnih je bil vrečar s svojo spalsko skromnostjo njega dni še vajen po balkanskih vlakih in Jugoliniji in k čemur je bil navsezadnje tudi nepisano obvezan. Čez trupla je bilo, skratka, treba stopati celo tam, kjer je bilo prostora za stotnijo - ležalo pa jih je kvečjemu dvajset. Vsakdo od njih je imel, je imela svojo spalnico, bralno sobo, bife, predsobo in salon. Neverjetno in prav nič pretirano, takšnega razkošja med vrečarji še svoj živ dan nisem videl, razlezli so se prav kot kakšna mrgolazen. Veliko jih je ure in ure, v zdolgočaseni druščini s kabinarji tavalo po ladji, njih pogled je bil steklen, izraz povsem nezainteresiran. Načeloma si še vedno domišljam, da ljudje potujejo po svetu z neko bazično radovednostjo, s kančkom otroškega očesa in zvedavim srcem, da jih, znabiti, zanima drugačna pisava, zakaj tam piše exodos, thesis in atomos, morda vsaj kulinarika ali arzenal pijač, če jim je že vse drugo odveč. Toda ne, pri teh mladih ljudeh, skorajšnjih diplomantih, diplomantkah ljubljanske Univerze ni bilo v večini nobenega teh zgibov, niti najtelesnejšega. Naročali so si "makaronflajš" v nenavadni kombinaciji s pomfrijem in žlampali amstel, najindustrijskejše pivo med vsemi pilsnerji, že sto let z istim okusom, polnim strupenih aditivov, medtem ko se je trajekt šibil pod zalogami svežih solat, ovčjih jogurtov, retsine in izbornih belih kretskih vin. Banda je ves čas dajala vtis, ko da ji sploh ni bilo do tega, da bi šla kam drugam, ko da se boji soočenja z drugo kulturo - ta banda je že vzgojena v maniri, da osnovna spoštljivost pomeni izgubo, ne pa prednosti, ta banda je že prepričana, da mora ves čas igrati središče sveta. Bili so tudi v Delfih, pa so pluli proti Trstu, ne vede, da središče sveta ni noben človek. Pošastno - ovbe, med kom nam je žvet. Jasnoda ne smemo pozabiti, da je bilo tudi v absolventskih vrstah par svetilnikov, obstrank in obstrancev, ki so žareli, brali kriminalko v kakem kotu, navili žbeta na gornji palubi ali s posrečenimi dovtipi metali tarok in vtem srkali rujnega. Morda jih je bilo kakih deset, morda so bili s kake humanistične smeri, ne vem, sploh ni več pomembno. Najboljša med njimi, vredna medalje, je bila vsekakor punca, ki si je izprosila pri posadki, da je šla počivat v prazen kinematograf, zapahnila vrata za sabo in užila intimo, "jer -najbolje se putuje ..." Drugim to ni bilo dano, na stežaj odprta vrata številnih kabin so izžarevala tesnobo, ne pa povabila: Mlad par se je kljub temu zmuznil, se zaprl v kabino in ravno dobro začel piti ljubezen, ko se je na dveri obesil ljubosumen mešan trop in jel stresati neskončne neslanosti. Termokracija primarnih reči je bila na vrhuncu, ko je na hodnik pomolil glavo avstrijski potnik s tiho, prijazno prošnjo, da bi bil rad malo pospal. Trojka juncev je jenjala napadati nesrečna ljubimca, ga pričakala s strumnim, vajenim zighajlom in bruhnila vanj plaz nekakšnih okovanih šenčurskih germanizmov, da se je revež samo še pobral in verjetno ni mogel zaspati spričo mešanice političnih razlag.

Na poti med Igoumenitso in Trstom je tista dan in noč zunaj dvoma dišalo po strastnih masovnih nacizmih, prepletenih s amerikanarsko očesno steklovino, kakršna pritiče možgansko stuširanemu individuu. Vnovič moramo ponoviti tezo, da je temu tako, ker je slovenskostna neolibelaristična klika večino načrtno oropala za bogastvo vizij, kler pa si je samopašno in enoumno uzurpiral nadzor nad svetovi morale in vrednot. Naša zlata mladina, ki je zanjo očitno popolnoma vseeno, ali gre v Sračjo Dolino, na Krf, v Stockholm, na Kitajsko ali v Marakeš, pluje nekje vmes, zgubljena do bolečine, brez vednosti, da bo njena odiseja trajala malo dlje od tiste, po katerih prizoriščih so se imeli priložnost, kaj naučiti. Njih večine ne bo nikdar več nazaj.