Deklica z vžigalicami

Dekor na pročeljih hiš v središču mesta, svetlobna telesa, razobešena po golih drevesih, luči na pobočju ljubljanskega gradu, ki je obsijan z zelenkasto svetlobo. Ni kaj, še eno leto bo mimo. In to magično leto, v katerem se ni zgodilo nič bolj pretresljivega kot v prejšnjih letih.

V času, ki sem ga preživela v Salzburgu, sem opazila marsikaj odbijajočega. Predvsem zoprno avstrijsko ošabnost in ksenofobijo. Nekaj dogodkov in zamisli, pa se mi je vtisnilo v spomin. Na enega sem se spomnila pri prvem srečanju z ljubljansko prednovoletno dekoracijo. V Salzburgu že dvajset let obstaja gledališki festival Die Szene, ki ga vodi simpatični, post-hipijevski Michael Stolhoffer. Središče festivala je v nekdanji kino dvorani v središču mesta. Stolhofferjev festival je programsko zelo zanimiv, osredotočen na nove oblike gledališča. In čeprav ima njegova prireditev v primerjavi z nesramno bogatim Salzburškim poletnim festivalom popolnoma "alternativen" predznak, festival Die Szene vsako leto poskrbi za ozaljšanje Salzburga. Mesto Salzburg Stolhofferju zaupa sredstva, ki jih ta nameni produkciji prednovoletnega dekorja. Pogoj pa je, da ga izvedejo umetniki, ki živijo v Salzburgu. Ti pripravijo ustrezno "okrasje", instalacije, priložnostne akcije. Mesto se zaveda, da v njem živijo ustvarjalci, za katere so naročila vir preživetja in obstoja. Poleg tega pa delež sredstev preide v proračun festivala, ki promovira in predstavlja nove oblike umetnosti.

Skrb za sodobno umetnost in ljudi, ki se z njo ukvarjajo, me je očarala tudi med poučnim obiskom kulturnega referata mesta München, ki je pendant našemu Oddelku za kulturo Mestne občine Ljubljana. V M*nchnu s posebno pozornostjo odkupujejo likovna dela, za kar vsako leto namenijo omembe vredno vsoto. Odkupljeno plastiko pozorno umestijo v urbano strukturo mesta, tako da nemalo m*nchenskih parkov doživlja nekakšno počasno preobrazbo v galerije na prostem.

Sodobna umetnost, se pravi iskanje novih izraznih oblik v umetnosti, je v vsaki družbi zelo subtilen segment kulture, ki je za razvoj umetnosti ključnega pomena. V Sloveniji me ta segment umetnosti spominja na zgodbo o Deklici z vžigalicami. Sirota je hodila od hiše do hiše in kukala skozi okna v tople sobe, kjer so se ljudje gostili pri slastnih večerjah. Za njene vžigalice se ni zmenil nihče, dokler ni shirala nekje v hladnem snegu. Andersenova pripoved me je očitno pretresla v najbolj nežni dobi, saj se mi po mislih plete med vsako novoletno večerjo. Naj mi bo odpuščena ta patetična, toda času primerna primerjava: glede na ostale oblike kulture in umetnosti je sodobna umetnost v Sloveniji ravno takšna sirota, ki sramežljivo kuka, s katere dobro založene mize bo padla kakšna drobtina zanjo.

Pri nas ne poznamo razsvetljenih petičnežev po vzoru slovitih kolekcionarjev, ki so dela avantgardistov pravočasno odkupovali po nizkih cenah in si ustvarili prestižne zbirke. V Sloveniji za sodobno umetnost ni zasebnih donatorjev ali mecenov. Zanimivo je, da že obstaja krog posameznikov z veliko kupno močjo, ki pa se praviloma - če sploh - odločajo za investicije v klasično umetnost oziroma v že preverjene umetniške oblike, nemalo pa je tudi takšnih, ki jih zanima samo kič. Nove oblike umetnosti jih ne zanimajo, po pozornem opazovanju pa lahko zatrdim, da jih pogosto spravljajo celo ob živce.

Za nove oblike umetnosti je zelo težko najti sredstva tudi v gospodarstvu. Če odmislimo zoprn položaj sponzorjev, kar zadeva davčne ali kakršnekoli olajšave, se zaplete tudi pri transferju imidža, za kar pri sponzorstvu pravzaprav gre. Le malo je podjetij, ki bi si z investiranjem v sodobno umetnost želela ustvariti sodoben, urban imidž. Tudi slovenska podjetja se veliko raje odločijo za sponzoriranje preverjenih umetniških oblik in povezovanje s popularnimi oblikami kulture ali zabavnjaštva.

Že omenjeni Stolhoffer si del festivalskih sredstev služi s prirejanjem izjemno zanimivih gledaliških spektaklov po naročilu različnih podjetij. Naročniki spektaklov so bili v zadnjem času salzburški uspešneži kot recimo zasebna pivovarna Josef Siegel, časopisno podjetje Salzburger Nachrichten in predvsem Porsche Salzburg. Po njihovem naročilu so nastali ambientalni spektakli, ki zares jemljejo dih. Novi model audija so predstavili v nekakšnem ogromnem silosu, kjer se je koreografija odvijala izključno v zraku. Plesalci so svoj program izvajali pritrjeni na vrvi, ki so visele s stropa, pod njimi pa so se skoreografirano gibali novi, bleščeči avtomobili. V drugem spektaklu so si privoščili ogromno pirotehnike, saj so zminirali nek opuščen rudnik v okolici Salzburga, med ognjem in ruševinami pa so se na težkih motorjih vozila nekakšna divja bitja, ki so spominjala na norega Maxa ali La Furo dels Baus v najboljših časih. Ti spektakli so seveda namenjeni promociji novih tržnih produktov, obenem pa omogočajo realizacijo številnih umetniških zamisli, ki bi jih sicer umetniki lahko artikulirali le v sanjah. V slovenskih podjetjih podobnega trenda še nismo zasledili.

Pri nas za sodobno umetnost preostanejo pravzaprav le še javna sredstva. Ravno zato je še toliko bolj pomembno, da se resnosti položaja zavedata mesto in država. Zato bi bilo z njune plati potrebno poiskati najrazličnejše načine, ki lahko kakorkoli prispevajo k boljšemu položaju sodobne umetnosti. Pa čeprav gre včasih za majhne korake, kot je recimo vključevanje umetnikov v najrazličnejše rituale, ki spremljajo naše življenje.

povezava