Kariera, selitev, eksperiment, korak

"Nikoli nisem metal molotovk, uporabljal sem samo pesti in kamenje."
Minister Joschka Fischer v nedavnem pogovoru za Stern (po Delu, 5. januarja 2001)

Noblesa obvezuje, narava politične korektnosti pa je takšna, da se z leti rada sprevrača vanjo, v nobleso. Javnosti je takšna sprevrženost na moč po volji, osebki pa kljub temu ostajamo dveh temeljnih vrst - prva skupina se najde v uvodni dialektiki, nekaterih drugih pa prav nič ne obvezuje, še najmanj ne politična korektnost. Kar zadeva naravo, jo je razbrati tudi iz tega besedila, ki prejkone nadaljuje vrsto. Ne glede na leta (2000?, 2001?), ne glede na Spencerja oziroma Darwina.

Ko je uredništvo Dela pred dnevi izbralo osebnost leta, se je odločilo čezvse modro in naslov podelilo Tomu Križnarju, rekoč da gre za človeka, "ki bolj kot kdorkoli drug drug spodbija mnenje, da smo Slovenci ksenofoben narod, ki bolj kot kdorkoli drug na tem svetu čuti z bolečino in nesrečo nekega drugega ljudstva". Priznanje je šlo tokrat v prave roke, saj je Tomo Križnar s svojimi napori storil za nesrečno ljudstvo Nuba v sudanskem primežu dejansko veliko in je problematiko od idealnih fotografskih rasizmov Leni Riefenstahl zoper udobno pisarniško mentaliteto Združenih narodov prenesel na kruto realno in aktivistično raven. Čestitamo, obenem pa močno dvomimo, da bo podeljevalec-Delo besede priznanja namenil tudi sebi in tisti ksenofobiji, ki jo pomaga razpihovati v primerih, kadar ne gre za ljudstva izza devetih gora, pač pa za ljudi, ki si za izhodišče svoje selitve izberejo "deveti krog" na sončni strani Alp. Delo je v letu 2000 med tistimi, ki so medijsko podobo ljudi, ki prihajajo k nam v goste, ker se želijo imeti bolje kakor doma, zmaličili v kolektivno psihozo: nevarnost, bolezen, strah, seksizem, rasizem. In najsi je predsednik države zvenel še tako prečudovito, ko je novoletno voščilnico naslovil tudi na begunsko in azilantsko subkulturo, močno dvomimo, da si bo sposoben nadeti "poslanstvo Toma Križnarja" na domačih tleh. Niti občila se ne bodo zboljšala, pa saj so sama sokriva za stanje, spričo katerega se zdi ena sama Šiška prav tako zapletena kakor celo Nubsko gorovje. Delujejo pač po direktivi, ki velja kot pogoj za prihodnje nove, ubogljive, drugorazredne, sama direktiva pa prihaja iz okolja, v katerem za zdaj še živijo del starega stanja: Znana šala namreč pravi, da Bruselj nima niti milijon prebivalcev, z vsemi "ilegalci", "ilegalkami" vred pa jih je krepko čez milijon. Staro stanje, plodna, brez biologizmov plodna mešanica ljudi z vsega sveta se tudi v Belgiji že meša z eksperimentom. V Oostendeju, mestu, ki ga starejši poznamo kot končno postajo svojega mladostniškega vlaka, mlajši pa vsaj po košarki, delajo na tem, da se državni aparat otrese nadzora nad morebitnimi ilegalnimi prehodi v Veliko Britanijo. Kdo je torej po novem, eksperimentalnem dejanju sploh tista "uradna" instanca, ki je zainteresirana in zadolžena za "sumljive" prehode, za "sumljive" ljudi? Očitno ne več samo država, saj najnovejši eksperiment dovoljuje nadzor nad morebitnimi ilegalnimi prehodi tudi neuradnim, še natančneje: neuradniškim pooblaščencem, zgrozite se - zasebnim varnostnim službam! O tem dovoljenju, ki diši po tipičnih enotnih ukrepih EU in daje upravičeno psihotične vizije tudi nam samim, se, kajpada, nismo poučili v občilih tipa Delo, celo v "neodvisnih" ne, o tem nas je morala poučiti podtalna nizozemska aktivistka, dekle takšne provenience, da je na policijo metala tudi molotovke, kadar je bilo treba, in torej ni imela razloga, da bi prikrivala bodisi preteklost ali sedanjost, še zlasti, kadar gre za prenos državne suverenosti paradržavnim drhalim, ki jih celo anarhistična misel črti bolj ko samo državo. Če E****jino izjavo beremo vzporedno z odnosom tukajšnje javnosti do "ilegalnih prehodov meje", se nam zgodba dopolni: Evropa, ki se je tolikanj obotavljala, kar se tiče etničnih čiščenj na Balkanu, bo del svojega eksperimenta po novem izživela v etnično čisti Sloveniji. Takole je rekla A.: "Nikdar bi ne mogla živeti v Ljubljani. Saj se osupljivo veliko dogaja in vse je prijazno, ampak tako majhno in belo je vse skup." Ja, v Ljubljani, mestu heroju, ki letos praznuje 60-letnico svoje prezirane Osvobodilne fronte in se komajda spominja barvite neuvrščene fluktuacije, danes živi na tisoče enakih ljudi, en preziran otrpel, pozelenel Ilegalec in stotnija preziranih živih "ilegalcev". Pred tedni pa smo si sredi načičkanega in skupnostnih eksperimentov polnega Bruslja naredili veseli december, v katerem je mrgolelo ljudi brez papirjev. Šalili so se z nativci, nativkam svetovali, kje je najvarneje v Alžiriji in kje najlepše potovati po Siriji, vsi so bili obenem docela asimilirani in polni svoje kulture. M., pastir z Atlasa je ravno praznoval prvo obletnico, kar se je naučil brati in pisati, celotna Arabija je brez znanih presij drugovala z Berberi in Tuaregi, le S., mojster lutnje iz Iraka se je malo hudoval nad večerom raija, češ da je preveč pop in mu nič ne pove, ko pa je njegova glasba ja prava in resna. Vse je teklo podobno živopisno kakor v etnično čistih okoljih, le da so bili ljudje precej manj agresivni in na prvi pogled malce raznolikejši.

V življenju in delu pokojnega profesorja Iztoka Saksida-Saxa je nenehen motiv, skoz katerega se prevprašujeta moč in nemoč družboslovja. Vsakršno, še tako kritično družboslovje - tako lahko povzamemo bistvo tega motiva - ostaja slejkoprej "v službi" in "rabi" pastorali, institucijam, nadzoru, javnosti. Sax se je zategadelj odločil za pot primerjalne sociologije, pognal se je v srčiko epistemičnih invencij in predlagal rešitev, razširitev, socionomijo (porecimo ji "imanenten raport o vsem živem"): Toda kakšna usoda čaka nas, kakšen korak nam je storiti, ki smo bodisi v vehemenci, iz politične strasti, nekateri celo iz obupa tačas pahnjeni korak proč od Saxa in gojimo "živo sociologijo", terenske razpoznave v domačem okolju z občasnimi izleti na tuje, po svojih močeh tudi v "Center za odstranjevanje tujcev", spregovorit prijazno besedo, odnest zbrano zimsko sukno? Podobe so jasno vidne, bes upravičen, rob začrtan, zabava, družabljenje na vrhuncu. To ni še nič. Če smo leta 2000 dosegli, da se po dolgem času pozna, kdo in katera sta zares drugačna, celo druga, bo za 2001. več ko dovoljšnja naloga, da svoja geta in niše oskrbimo z infrastrukturo, ki bo umno in zvito presegla igre moči, cinizme in prevare, kakor se jih gredo zunaj. Pesti, kamenje, molotovke pri tem še zdaleč ne bodo dovoljšnje orožje.

povezava