Novi akademizem?

Strah se širi med institucionaliziranimi elitami, strah pred ponavljanjem historiziranih situacij. Pojavi, gibanja in posamezniki, ki so od druge polovice devetnajstega do druge polovice dvajsetega stoletja utirali pot moderni in avantgardni umetnosti, jo teoretsko utemeljevali, presegali ustaljene modele gledanja in razmišljanja, so v veliki večini primerov nastopali s pozicije kritike institucij in etabliranih varuhov tradicije. Najpogostejša tarča njihovih izzivov in zoperstavljanj so bili muzeji, akademije, najrazličnejši "saloni" in prevladujoč (meščanski) okus, ki so ga diktirale določene družbene skupine znotraj sistema konvencionalnih vrednot. Na te konvencije je bolj ali manj pasivno pristajala tudi publika, sprejemala in poudarjala jih je pišoča (kritiška) javnost, zato niti ni čudno, da so se utrdile in veliki napori so bili potrebni, če jih je kdo hotel problematizirati oziroma celo spodnesti. Boj za uveljavitev drugačnih vrednostnih kriterijev in novih kvalitet v umetnosti je bil dolg in zagrizen, izbojevan pa je bil ne nazadnje tudi zato, ker so njegovi protagonisti - ustvarjalci verjeli v to, za kar so se zavzemali in se ne glede na (mnogokrat skrajna) osebna odrekanja tudi etično in duhovno angažirali za osmislitev svojega dela. Kakorkoli so se prizadevanja in dejanja modernistov in avantgardistov morda kdaj zdela sama sebi namen, se je skozi različne kontekste, znotraj katerih so nastajala, praviloma izkazalo, da so zasnovana kot kompleksni projekti in vkomponirana v domišljene sisteme, kjer so posamezne sestavine soodvisne in vključene v temeljno humanistično naravnanost vsakega resnično ustvarjalnega delovanja.

Z leti je večina umetniških diskurzov, ki so bili prvotno vzpostavljeni kot kritika institucij, postala norma, ki so si jo prav te institucije prilastile in začele predstavljati kot sinonim svoje odprtosti, da ja ne bi bile deležne očitkov, kako so zaverovane v tradicijo in nimajo posluha za inovacije, eksperimente in kar je še podobnih oznak za drugačnost formuliranja umetniških izjav. Kult umetnika in absolutne posvečenosti vsakega njegovega dejanja se je stopnjeval do absurda, "alternativa" je postala zapoved, po kateri se je treba ravnati in gorje, če je kdo kdaj izrazil kakšen pomislek, da je v pokazanem morda kaj nedorečenega ali kako drugače vprašljivega. Zato, da se ne bi nikdar več zgodilo, kar se je dogajalo pred sto in več leti, namreč, da bi bile novotarije - kakršnekoli že so - sprejete z zadržki ali celo z zavračanjem, je v institucionaliziranih okoljih postalo relevantno prav vse, kar si kdo izmisli in razglasi za umetniško dejanje. Ob asistenci medijev, ki nenehno hlastajo za "novim", je vsak preblisk postal "vrednota", vsaka domislica pravcato razodetje, vsakršno poigravanje s sodobnimi tehnologijami epohalen dosežek. Priti iz šole naravnost v muzej ali na mednarodno prireditev je takorekoč pravilo, pomembno je biti prisoten, s čim in kako, pa se je skorajda prepovedano spraševati, kajti če se vprašaš, tvegaš izobčenje ali v najboljšem primeru pikro opazko, da spet pogrevaš querelle des Anciens et des Modernes. Skrajna permisivnost, za katero se odločajo najvplivnejše institucije z vsemi sistemskimi strukturami, ki jih imajo na voljo (mednarodne prireditve, festivali, medijski pomp in še bi lahko naštevali), pravzaprav inavgurira svojevrsten akademizem, razglašen v imenu "novega" in "drugačnega" in kdor ga ne sprejme, je definitvno out. In ker nihče ne mara biti out, se situacija perpetuira tudi skozi konformizem takoimenovane "strokovne javnosti", se pravi tistih, ki naj bi na razstavah prikazano analizirali, reflektirali in navsezadnje izrekli nekaj vrednostni sodbi podobnega. Toda te vrednostne sodbe zlepa ni slišati, le kdaj pa kdaj se dvigne kakšen osamljen glas, ki pa se izgubi v množici bolj ali manj opisnih predstavitev, poročil in ponavljanj izjav pobudnikov, organizatorjev in protagonistov te ali one manifestacije. Zaradi konformizma se sicer spodobi biti zraven, nezaželjeno pa je biti kritičen. Nič čudnega torej, da v poročilih po dogodkih največkrat beremo predvsem podatke, koliko kritikov in novinarjev je bilo ob njih uradno akreditiranih, ne zvemo pa, kaj so si o tem, kar so videli, mislili - če so si sploh kaj ali pa so mnenje, ki je bilo vse prej kot navdušeno, zadržali zase.

Fenomen nedistanciranja in nekritičnosti je zadnje čase zlasti opazen še zaradi enega radikalnega zasuka. Do skrajnosti pritiran kult nedotakljivosti umetnika se je namreč sprevrgel v apoteozo kustosa oziroma kuratorja, ki posamezno razstavo zvenečega imena in razglašene slave pripravi, izbere udeležence in dejansko brezprizivno pooseblja vrednostno normo trenutka. Največkrat mu izbora ni treba z ničemer utemeljevati, razvijati teoretskih podlag zanj ali podrobneje predstaviti vzrokov, zakaj se je odločil prav za "svoje" avtorje in za konkretna dela. Dovolj je, da so se mu "zdela zanimiva", kajti njegova avtoriteta je tako nesporna, da bi bila za njegove odločitve kakršnakoli pojasnila odveč.

Pred kratkim sem prisostvoval predstavitvi najnovejšega projekta ene izmed razvpitih mednarodnih turbo-kuratork. Gospa je govorila, da je ni bilo moč ustaviti, ob prikazovanju diapozitivov navajala imena avtorjev, za vsakega trdila, da je zanimiv in na kratko opisala tisto, kar smo videli na projekcijskem platnu. Na vprašanje, ali bo imela njena razstava katalog, je odgovorila negativno, češ da je to preživela oblika prezentiranja sodobne umetniške produkcije. Njena "teorija" je njena selekcija, izgubljati čas s pisanjem je nesmiselno. Iz tega lahko sklepamo, da je za spremljanje aktualnih dogajanj obveljal imperativ: bolj kot je informacija fragmentarna in nedefinirana, prej jo moramo sprejeti kot "novo" vrednoto.