Humanitarni akt

V Sloveniji je bila pravica do azila komajda zares ustvarjena in že se je začela postavljati pod vprašaj. V širši javnosti se to kaže že dolgo, saj so takoimenovani "ilegalni imigranti" tretirani kot prestopniki prvega reda, ob zadnjih nekaj spremembah zakona o azilu, ki so bile nedavno sprejete v slovenskem parlamentu, pa nastaja situacija, v kateri se je treba vprašati, ali je pravna država tu zato, da ščiti tako državljane kot nedržavljane ali pa zato, da ugaja javnemu mnenju in presodkom, ki so jih javno mnenje in mediji sposobni ustvariti.

Nedavno je novi notranji minister, potem ko si je na licu mesta, kot je menda izjavil sam "ogledal bedo in življenje prosilcev za azil" novinarjem in javnosti končno pojasnil, da gre pri prosilcih za azil "za obsežen humanitarni problem". Ob tem bi si seveda lahko oddahnili in si rekli, da smo končno dobili notranjega ministra, ki vendarle vsaj deloma razume, zakaj pri azilu in takoimenovnih ilegalnih imigracijah pravzaprav gre. Namreč da gre pri tem političnem in ekonomskem problemu na eni strani predvsem za ljudi, na drugi pa za vprašanje njihovih osnovnih pravic in tega, kako jim le-te zagotoviti tudi v državi, ki ni njihova matična. Do zdaj je namreč iz poročanja večine medijev, iz neodzivanja oblasti in reakcij prebivalstva izgledalo, kot da pri ilegalnih imigrantih nimamo opraviti z ljudmi, ampak s svojevrstno "naravno katastrofo". Metafore o plimi ilegalcev, o reki, ki teče v Slovenijo in o valu, ki nas menda preplavlja in na vse mogoče načine ogroža, je mogoče šteti v stotinah. Minister je omenil tudi že znano dejstvo, da so od 13.000 "pribežnikov", prosilcev za azil, tega priznali samo enajstim.

Ob navedeni humanitarni gesti ministra velja omeniti zanimivo dejstvo. Samo dva tedna po tem, ko so bile v parlamentu sprejte spremembe in dopolnitve zakona o azilu, je minister spet napovedal (in sicer v prvem četrtletju) nove spremembe. Pravkar sprejete spremembe zakona so tiste, s katerimi bi naj po uradnih interpretacijah bistveno pripomogli k temu, da bi skrajšali postopek za pridobitev azila, hkrati pa tudi "ublažili" problem velikega števila ilegalnih imigrantov.

Ena od sprememb je tudi tista, s katero naj bi preprečili takoimenovane "zlorabe postopka pridobitve azila" in prav to je tista sprememba, ki je skrajno problematična. Na eni strani gre za to, da je dosedanje veliko govorjenje o množičnih "zlorabah" pravice povzročilo v javnosti vtis, da je azil nekaj v veliki meri nepotrebnega, češ, saj je tistih, ki "zares" hočejo ostati v Sloveniji, zelo malo. Po drugi strani so spremembe zakona ob že obstoječih razlogih za omejitev gibanja prosilcev za azil uvedle še dodatni razlog in sicer se jim gibanje zdaj lahko omeji zgolj na podlagi "suma" o zlorabi instituta azila. Kar v praksi pomeni, da je mogoče gibanje omejiti takorekoč vsakemu ilegalnemu imigrantu, kajti večini je iz njihovega položaja (mnogim so bili odvzeti potni listi ali pa iz države s svojimi sploh niso mogli potovati) po definiciji težko dokazati svojo identiteto.

Kaj pomeni v praksi "omejitev gibanja"? Nič drugega kot to, da se ljudi nekje zadržuje ali po domače zapre, oziroma, da se jim na tak ali drugačen način odvzame prostost, torej eno od temeljnih človekovih pravic, ki je tudi pravica beguncev, zapisana v mednarodnih konvencijah. Tako se ljudi, ki so tretirani kot naravna katastrofa, "spravi z oči" slovenske javnosti, ki očitno slabo prenaša drugačnost itd... Dejstvo je, da je v trenutku, ko so problemi takoimenovanih ilegalnih migracij postali predvsem policijski problemi, kolo izjemno težko obrniti v neko drugo smer. Oblasti v Sloveniji so se obnašale, kot da se iz primera beguncev iz bivše Jugoslavije niso ničesar naučile. Posledice za javnost in odnos do "drugačnih" pa so katastrofalne. V javnosti se je ustvarilo vzdušje, kot da bi bilo normalno, da se tistim beguncem, ki v državo prispejo kot "ilegalci", odvzame prostost. Javnost na podlagi intenzivnega "dela" medijev smatra, da so vsi "ilegalci" kriminalci, ker so ilegalno prestopili mejo in da kot takšni nimajo pravice do azilnega postopka. To, da se z njimi ukvarja predvsem policija, pa še dodatno pripomore k tovrstnemu mnenju. In v takšni situaciji ni težko sprejeti ukrep, po katerem se lahko nekomu, le na osnovi "suma" o zlorabi postopka odvzame prostost.

Najbrž lahko domnevam, da so bili poslanci, ki so nedavno sprejeli dopolnitve zakona o azilu, opozorjeni tudi na dejstvo, da tovrstna dikcija o "sumu zlorabe", na osnovi katere je zdaj mogoče prosilcem za azil odvzeti svobodo, nima osnove v pravnem redu, ki se opira na institut človekovih pravic in da lahko, s konsekvenco podaljševanja omejitve gibanja, povzroči dodatne kršenja osnovnih človekovih pravic. Morda pa tega niso hoteli vedeti ali slišati. Do zdaj namreč nisem zasledila, da bi kakšen politik ali uradnik pojasnjeval, da je smisel zakona o azilu tudi to, da podeli legalni status in možnost pravno regulirane in človeške obravnave tistim imigrantom, ki v Slovenijo niso mogli vstopiti legalno, saj nimajo ustreznih dokumentov. Vsekakor bi to bila dolžnost prosvetljenega notranjega ministra ali kakšnega drugega državnega uradnika, saj bi s tem pojasnil, o čem sploh govorimo.

Vprašanje, ki se postavlja na koncu, je seveda naslednje: ali najave ministra Bohinca o ponovni spremembi zakona o azilu pomenijo, da se bodo tovrstne problematične določbe spremenile v smislu usklajenosti z veljavnimi mendarodnimi konvencijami ali ne?