Tveganje je lahko tudi profit

V Ljubljani si bomo februarja prvič ogledali kakšno od gledaliških predstav nemškega režiserja Thomasa Ostermeierja. Ostermeier je na mednarodni gledališki sceni trenutno hit. Je mlad režiser, ki si vedno izbira zanimive dramske tekste. Pri nas bo njegova ekipa odigrala dramo Britanca Marka Ravenhilla "Shopping & Fucking". Za Ravenhilla pravijo, da sodi med "nove jezne mladiče" v britanski dramatiki, podobno kot Irwin Welsh, avtor "Trainspottinga". Junaki njihovih dram so mladeniči in mladenke v krutem, hladnem svetu, v katerem jim preostaneta le še spolnost in omama. Glavna značilnost Ostermeierjevega gledališča je odlična igra, tehnika, ki jo prakticira njegova ekipa, je sveža, dinamična, nekaj posebnega. Kot nekakšen nov val, ki je odplaknil zaprašenost z gledaliških odrov.

Ostermeier pa pozornosti ne zbuja le kot režiser, temveč tudi kot eden izmed umetniških vodij berlinskega gledališča Schaubühne am Lehniner Platz. Schaubühne je nemško gledališče z dolgo in pomembno tradicijo. Septembra 1999 je umetniško vodstvo prevzela mlada četvorka: režiser Thomas Ostermeier, koreografinja Sasha Waltz in dramaturga Jochen Sandig ter Jens Hillje. Mislim, da nihče od njih takrat ni bil star več kot trideset let. Ta prevzem gledališča je zbudil nenavadno veliko pozornosti. Novo, mlado in "revolucionarno" vodstvo je takoj po prihodu odpustilo celoten igralski ansambel, kar se je konzervativnejši javnosti zdelo blasfemično, saj so se na cesti znašle celo nekatere nemške igralske zvezde. Toda po žilah uglednega, a uspavanega gledališča je začela teči sveža kri. Vsi so napeto pričakovali, kaj bodo ti pobje in dekle napravili iz tako pomembne gledališke hiše. Izkazalo se je, da je bila odločitev nemške oziroma berlinske kulturne politike popolnoma pravilna. Gledališče Schaubühne am Lehniner Platz je zaživelo v novi luči in postalo prostor, v katerega so bile kar naenkrat uprte vse oči gledališke Evrope.

Kulturna politika, ki želi ustvariti karkoli zares pomembnega in ne le brezkrvno životariti, mora biti pripravljena na nove izzive. Kultura je pač dinamično in intrigantno področje našega življenja. Tveganje je sestavni del kulturne politike in menedžmenta v kulturi. Le tveganje, uveljavljanje novega, iskanje neznanega lahko pripelje do rezultatov, ki resnično nekaj veljajo. Pri tem se seveda lahko zgodi, da se marsikateri "ekperiment" ponesreči. Toda tu je pač tako: le kdor reskira, tudi resnično profitira.

Za kadrovanje v družbah v tranziciji je na splošno značilno, da je spolitizirano, nepotistično in seksistično. Kadrovanje pa je seveda tudi sestavni del naše kulturne politike. Izjemno pomembno je, kdo vodi slovenske kulturne institucije ali pomembnejše kulturne projekte. V kulturi je pač tako, da vodilna oseba neke institucije ali projekta popolnoma določa način delovanja svojega podjetja. Od te osebe ni odvisna le stabilnost poslovanja, temveč predvsem njen imidž, ki je za kulturno institucijo izredno pomemben. Vodilna oseba določa, kakšna bo ideologija določene institucije, kar posledično zaznamuje njen program, njene vsebine, ki so bistvo vsake kulturne ustanove. Zato lahko dober vodstveni kader povzroči pravi razcvet, slab pa mukotrpno in za javnost škodljivo životarjenje.

Pri kadrovanju v slovenski kulturi ni zaznati kakšne posebne lucidnosti. Praviloma gre za stave na preverjene in umirjene konje. Najbolj ekstravagantna kadrovska poteza je bilo imenovanje Tomaža Pandurja za umetniškega direktorja mariborske Drame, ki ga je doletelo v trenutku, ko je bil še ves lep, mlad, poln idej in poleta. Mariborska Drama je v hipu postala kulturna instituicija, o kateri se govori in piše, v Maribor pa so na premiere začeli romati celo Ljubljančani. O Pandurjevih domislicah si je vsakdo izoblikoval lastno mnenje, predvsem o sloganu, da bo Maribor gledališko središče sveta (ali nekaj podobno megalomanskega), mariborska Drama pa je le postalo gledališče, ki ga ni bilo več mogoče spregledati. Zelo zoprno pa je, da je vzporedno šepal poslovni del življenja te hiše, o katerem mi še sedaj ni jasno, za kaj je pravzaprav šlo, vedno znova pa se ob srečanju s to zgodbo čudim, kaj so ves čas počeli organi, zadolženi za kotrolo porabe javnih sredstev. Skratka, velika škoda je, da se je ena redkih pogumnejših kadrovskih potez pri nas tako žalostno zaključila.

Za vodenje kulturnih inštitucij v tujini - predvsem v Zahodni Evropi - je značilno, da na vodilna mesta radi postavljajo ljudi iz drugih političnih in idejnih okolij, ki s seboj prinesejo drzne in nove vsebine. Beograjski gledališki teoretik Dragan Klajić že osem let vodi Nizozemski gledališki inštitut v Amsterdamu, ki ga je oblikoval v sodobno in učinkovito kulturno inštitucijo. Vodenje Kampnagla, velikanskega kulturnega centra s precejšnjim ugledom, ki stoji v Hamburgu, so pred kratkim zaupali umetniški direktorici zagrebškega festivala Eurokaz, Gordani Vnuk, ki je na razpisu s svojo konstruktivno drznostjo prehitela vse nemške tekmece, celo ribe zares velikega formata. V slovenski kulturi, ki jo prežema ksenofobija, si kaj takšnega težko predstavljamo. Zgražanje nekaterih glasbenih krogov je sprožilo že imenovanje makedonskega kolega Oliverja Belopeta za dveletnega selektorja jazzovskega festivala v Ljubljani, kar so izrazili celo z nestrpnimi pismi na to temo, ki so jih naslovili na organizatorja prireditve.

Kadrovanje v slovenski kulturi bo postalo še bolj zanimivo s priklučitvijo k Evropski uniji. V kolikšni meri se bo Slovenija na tem področju idejno odprla Evropi? In pa, ravno tako zanimivo: ali ima Slovenija na tem področju tudi sama sploh kakšen adut, ki bi se utegnil uveljaviti na mednarodni sceni?