Živela smrt!

Ne prvi ne edini nisem, ki meni, da je slovenski kulturni praznik eden najbolj perverznih praznikov, kar jih poznamo. Ko tole pišem (8. februarja dopoldne), je svečana "maša", tradicionalno uprizorjena na predvečer prazničnega dne v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, že mimo, lavreati so znani, snovi za škodoželjno obrekovanje na pretek, v večini kulturnih hramov danes ne pobirajo vstopnine, vrstijo se proslave v čast obletnice pesnikove smrti...Da, smrti! Ljudstvo, katerega razumniki poudarjajo, da se je ohranilo in kot nacija konstituiralo prav zaradi svoje zavezanosti kulturi, sinonimu njegove identitete, slavi konec in ne začetka življenja enega izmed svojih najpogosteje omenjanih simbolnih zastopnikov.

Nemalokrat so me prijatelji, znanci in poklicni kolegi iz tujine zmajajoč z glavami debelo gledali, ko sem jim skušal pojasniti to slovensko posebnost, najprej zaradi dejstva, da nekaj takega kot "kulturni praznik" sploh obstaja, potem, ko so izvedeli, kateri datum je bil zanj izbran, pa še bolj. Z narodom, ki si uradno določi poseben dan, na katerega se množice s svojo politično elito na čelu, ki ji je vse ostale dni v letu to področje predvsem nujno zlo, večen nebodigatreba pri usklajevanju državnega proračuna, farizejsko klanjajo kulturi, nekaj ni v redu: ali se zaveda (in si tega nikakor noče odkrito priznati), da je njegova tolikanj poveličevana "kulturnost" zgolj iluzorni substitut za pomanjkanje samozavesti ali pa v istovetenju z izročilom mrtvega romantičnega poeta prikriva svojo nezmožnost vizionarskega pogleda v prihodnost. Prešeren je v svojih pesmih v glavnem jadikoval - bodisi nad svojo, bodisi nad narodovo usodo, trpljenje in odpoved oziroma žrtvovanje za neuresničene/neuresničljive ideale se skozenj vzpostavljata kot najvišji vrednoti, da ne rečem kriterija relevantnosti umetniškega dela.

Nič čudnega torej, če še po dobrih stopetdesetih letih od njegove smrti v obrazložitvah najvišjih državnih priznanj kulturnim ustvarjalcem, nagrad, okrancljanih z njegovim posvečenim imenom, poslušamo patetične besede o silnih mukah, s katerimi se morajo spopasti slovenski umetniki, preden iztisnejo iz sebe sliko, verz, stavek, skladbo, igralsko vlogo ali karkoli že, zaradi česar so deležni počastitve; ena sama bolečina naj bi jih bila, en sam krčevit boj med (nedosegljivimi) ideali in (kruto) stvarnostjo, neprestano naj bi kri prelivali in v obličje smrti zrli, da bo (nehvaležni) narod preživel in se jim v imenu svoje in njihove končnosti nazadnje vendarle priklonil. O kakšni radosti ustvarjanja, o vsaj malce manj mračnih razsežnostih umetniškega dela pa takorekoč nič, kot da življenje ne bi imelo nobene svetle plati - če pa jo morda ima, je gotovo nevredna umetniškega (in kulturnopolitičnega) ovekovečenja. Ne morem si kaj, da ob tem dušebrižništvu ne bi pomislil na antijunaka, ki v Ecovem romanu Ime rože mori svoje samostanske sobrate, ker so prišli v stik z Aristotelovimi spisi o komediji, norma in vzor pa morajo biti in ostati samo modrečeva razmišljanja o tragediji. Končnost človekove eksistence je pač neizogibno dejstvo, tragično občutje življenja (oprosti, Miguel de Unamuno, da si v temle zapisu izposojam naslov tvoje knjige) pa le eno izmed mnogih občutij, ki jih poznamo tako "navadni" smrtniki kot vrhunski umetniki.

Če bi se osredotočili zgolj na to, da nas nekoč - enih prej, drugih pozneje - ne bo več, bi postalo brezpredmetno kakršnokoli početje, vsako načrtovanje, stremljenje in prizadevanje. Navsezadnje bi bilo nesmiselno ustvarjati tudi umetniška dela, ki nas opozarjajo, da nismo večni, ker bi bilo zaradi zagledanosti v smrt, ki nujno sledi razočaranj in stisk polnemu prebijanju iz dneva v dan, vse manj tistih, ki naj bi jim bilo to sporočilo namenjeno, dokler ne bi (z zadnjim Slovencem vred) za zmerom izginili. Ustvarjalno delo in to ne samo umetniško, je v resnici najbolj prepričljivo in najbolj zavezujoče nasprotje kulta minljivosti, religije pesimizma in apoteoze bolečinarstva, s katerimi nas pravkar krmijo nekateri pooblaščeni utemeljevalci umetniških kvalitet. "Viva la muerte !" je bil bojni vzklik posebnih enot falangističnih klavcev generalissima Francisca Franca in verjetno se bomo brez kakšnih posebnih filozofskih ali ideoloških razpredanj strinjali, da njihovo početje med špansko državljansko vojno ni bilo noben bleščeč donesek h kulturnemu napredku človeštva. Prikrito oživljanje tega morbidnega oksimorona je pogubno tudi marsikje drugje, ne samo v okvirih slovenskega prazničnega nekrofilstva.