Država kot gostilna, civilna družba kot čiščenje dvorišča?

Ne morem pomagati, a ne morem mimo teme, ki me nekako spremlja, odkar sem začela pisati to kolumno, zdaj pa se že več kot mesec na tak ali drugačen način vleče skozi javnosti in medije - namreč vprašanje rasizma in ksenofobije, ki sta v Sloveniji na videz nenadoma 'izbruhnila' v povezavi s problemom 'prebežnikov'. Rada bi opozorila na dve zanki, v kateri so padli na eni strani novinarji, takrat ko so izpraševali in poročali o tem, kar se je dogajalo v zvezi s prebežniki širom po Sloveniji, na drugi strani pa tudi mnogi od tistih, ki so morda tudi z dobrim namenom pisali ali pa protestirali proti postopkom policije, upravnih organov in vlade nasploh. Ti zanki, oziroma simptomatični točki številnih naslovov in debate sta vprašanje države (posledično tudi njene suverenosti) in civilne družbe (ter posledično njene potencialne ali dejanske necivilnosti). Za kaj gre?

Večina kritik, in sicer tako ksenofobičnih, kot antiksenofobičnih, ki so se pojavile v javnosti, se je obračala na "državo": v smislu - država je zatajila, ker ni pravočasno reševala problemov. Država je v teh diskurzih postala neka amorfna celota, ki je dožna skrbeti za svoje državljane, za pravice in za red na tak ali drugačen način. Državljani, ki z njo očitno nimajo nič, pa so postali potrošniki tega giganta, ki jim mora zagotavljati dober servis. Vse skupaj je spominjalo na definicijo politike, ki jo je izrekel Jože Pučnik v enem od predvolilnih televizijskih intervjujev: dejal je, da morajo politiki biti kot dobri natakarji, ki nudijo dober servis. Potemtakem je država gostilna, ali pa supermarket,v katerem smo državljani njeni potrošniki, ki se orientiramo po tržnih zakonitostih. V primeru preseljevanja prebežnikov so se predvsem 'lokalci' 'izkazali' za zavedne obiskovalce te gostilne - supermarketa in njenih eventuelnih resursov: menjalna logika je bila jasna. Če hočete našo toleranco, nam dajte vodovod. Državna 'suverenost' je izpadla kot pes-čuvaj (varovanje naših meja), državni teritorij pa se je izkazal za nekakšen zbir sosedskih dvorišč, za katere bi ta čuvaj dodatno poskrbel. Potencialna etična komponenta, ki jo vsaka moderna država (kljub vsej svoji problematičnosti) še vedno vsebuje s tem, ko je dolžna omogočati temeljno "pravico imeti pravice" (H. Arendt), se je s tem izgubila. Prav zato je afront napad na nedefinirano 'državo' (kljub simpatijam do anarhizma) po moje zelo problematičen.

Na drugi strani se je pojavil diskurz 'civilne družbe' oziroma diskurz o civilni družbi. Tako so se nekateri spraševali, kje je vendar ta civilna družba, ki bi se morala upreti rasizmu in ksenofobiji in tarnali, da je potrebno toliko časa, da so se spomnili na demonstracijo. Nadobudni novinar Mladine Aleksič, ki je ob svojem obisku v Vidoncih poskušal po holivudsko transparentno opisati prebežnike, pa pri tem prekoračil to, čemur bi jaz rekla notranja meja, je v prejšnji Mladini pisal o tem, da je 'civilna družba odkrila prebežnike'. Drugi so se spet spraševali 'kdo je vendar sploh to, civilna družba' (B. Jež v Sobotni prilogi).

Takoimenovani 'Šiškarji', ki nočejo več gledati prebežnikov so se - kot je v Sloveniji že kar nekaj časa v navadi zaradi posebnega ugleda diskurza o civilnosti - poimenovali 'civilna iniciativa'. A - glej ga šmenta - v pismu podpore manisfestaciji, ki ga organizira Urad za intervencije (ki je, da vas mimogrede spomnim - 21. februarja ob 14. uri v parku Zvezda v Ljubljani), je SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja napisal, da želijo izpostaviti "neprimernost in moralno spornost odnosa raznih 'civilnih družb', lokalnih skupnosti, posameznic in posameznikov do ljudi, ki v Sloveniji iscejo zatočišče". Za piko na i je poskrbel sam Urad za intervencije, ki je s svojim angažmajem največ pripomogel k temu, da se je javni diskurz pred časom vendarle nekoliko spremenil. V najavi manifestacije proti nestrpnosti je zapisal nadvse primerno trditev: "Prosimo, da nas ne trpate kar tako v sfero 'civilne družbe'", skratka v družbo s tistimi, ki "po našem izhodišču sploh ne morejo biti civilne".

Diskurz civilne družbe je bil vedno etični diskurz, ki vsebuje neko temeljno zgodbo o integraciji, participaciji in državljanstvu, ki je seveda kontingenčna. Zgodba o civilni družbi v Sloveniji v osemdesetih se je denimo sklenila v nacionalizem. To potrjuje njeno kontingenčnost, ki ostaja in to kljub vsem poskusom, da bi jo normativizirali in ji dali podobo neobhodnega globalnega demokratičnega mehanizma, ki ga predstavlja sklop t.i. nevladnih organizacij. Prav zaradi tega ohranja svojo 'temno plat'. Civilna družba da oblikuje, kot je zapisal Jeffrey Alexander, nek semiotični sistem, "skupni kod", ki omogoča neko stopnjo intersubjektivnosti med javnimi govorci. Ta skupni kod se oblikuje skozi zgodovinski proces, v katerem se civilna družba 'organizira' okoli karakteriziranja vrednih, demokratičnih državljanov in tistih, ki so nevredni, demokraciji nasprotni sovražniki. V tem smislu se skozi diskurz civilne družbe in diskurz o civilni družbi kaže predvsem kot idealizirana podoba same družbe, ki se jo interpretira s stališča različnih govorcev. Naj spregovori ena tovrstnih interpretacij: "Ko je bilo leta 1992 doseženo mednarodno priznanje, ko je bil dosežen zadnji izmed vitalnih nacionalnih interesov, se je začel tudi dokončni proces notranje interesne delitve civilne družbe... Civilna družba je izgubila moč v trenutku, ko ni bilo več potrebe in prave možnosti, da bi se srečevali in soočali z nasprotniki in nasprotovanji zunaj sebe. `Kje je zdaj civilna družba?' pa postaja vse bolj že nostalgičen vzdih." In še: "Civilna družba, osveščena in z možatostojo nastopanja, je bila tista, ki je formulirala razpoloženje naroda". Ter: "Notranje konfrontacije civilne družbe ob nacionalni problematiki ni bilo". (Ciril Zlobec lani v Delu)

Prav na tej enotnosti pa so še dalje jahale številne iniciative 'civilne družbe', ki so diskurzvino monopolizirale 'etično' dediščino osemdesetih in ki predstavljajo tisto, kar je T. Mastnak v osemdesetih poimenoval 'totalitarizem od spodaj'. Morda je prav trenutek, ki smo mu priča, čas diskurzivnega obrata. Seveda je vprašanje, ali je treba civilno družbo rešiti narekovajev in ji dati nov polet ali pa je treba zares, tako kot je to storil Urad za intervencije, stopiti iz teh okvirov in poskusiti 'začeti na novo'. In ostaja zagata, ali bo mogoče diskurzu civilne družbe, ki ima globalne razsežnosti, kar tako uiti. Debata bo vsekakor zanimiva, dogodki pa tudi.