Potuhnjenost in pritlehnost

Pred kratkim je v Cankarjevem domu gostovala predstava Shopping & Fucking v režiji mladega nemškega režiserja Thomasa Ostermeierja v produkciji berlinskega gledališča Schaubühne am Lehniner Platz. Ponavadi gledališke predstave iz tujine pridejo in odidejo, ne slovensko ne tuje gledališče pa pri nas že zdavnaj ni več takšen konj, ki bi dvigoval prav veliko prahu. Tokrat je bilo drugače.

Predstava sodi v mednarodni gledališki program, ki ga vsako leto izberem za Cankarjev dom, zato pri vsej tej zgodbi še zdaleč nisem nepristranska opazovalka. A usoda se je tokrat z mano poigrala in ravno v času gostovanja sem morala ostati v bolniški postelji, kjer sem med rjuhami listala različno časopisje in začudeno spremljala reakcije na predstavo, ki so počasi preraščale v nekakšno vzporedno dramo. Ker po mojem mnenju razkrivajo nekaj zanimivih simptomov s slovenske gledališke in kulturne scene, sem se odločila za malo modrovanja na temo, kaj je gnilega v deželi Danski.

Prvo presenečenje je bila naslovnica Slovenskih novic s fotografijo pentagrama, ki naj bi ga s svečami oblikovali kranjski satanisti, takoj pod satanisti pa je v svet bolščal fotografski posnetek utrujenega obraza režiserja Dušana Jovanovića, ki je po trditvah tega medija prešerno razpoložen z medklici "Sranje!" in "Dost' 'mam!" v Cankarjevem domu prekinil gostovanje berlinskega gledališča.

Že dan za tem, nas je Delo seznanilo, da Jovanović na svoj izpad ni ponosen, kot olajševalno okoliščino so navedli režiserjevo vinjenost. Jovanović priznava (tako pravijo pri Delu), da si mnenja o predstavi, ki jo je prekinil ne dolgo po odmoru, sploh ni utegnil izoblikovati, saj si je ogledal le nekaj minut (sredi predstave). Po drugi strani je prepričan, da ima pravico do izražanja svojega mnenja, kar je glede na njegovo prvo izjavo popolnoma kontradiktorno, saj je očitno izražal mnenje, ki ga sploh ni imel.

Čez nekaj dni se je na kulturni strani taistega časopisa pojavilo pismo bralca Sebastijana Horvata, ki se sicer tudi sam ukvarja z gledališko režijo. Horvat se je postavil v bran svojemu bivšemu profesorju, češ da je gledališče dinamična reč, interakcija med gledališkim delom in občinstvom, pri čemer ima tudi občinstvo popolno pravico, da izrazi svoj odnos do gledališkega dela. Po Horvatovem mnenju naj bi bil Jovanović nekakšen na pol junak, ki je imel toliko poguma, da je javno izrazil negodovanje nad prikazanim gledališkim delom.

Horvat ima v bistvu prav. Tudi občinstvo ima pravico do reakcij na gledališko delo, ki gledališču dajejo poseben čar. Vendar pa Jovanovićevo dejanje (po njegovih lastnih trditvah) ni bilo reakcija na predstavo, saj o njej ni imel mnenja, temveč nekakšna alkoholna blodnja. Povzdigovanje takšnega vedenja lepo razkriva pritlehno destruktivnost in potuhnjeno agresijo, ki jo je čutiti med slovensko umetniško srenjo.

V Sloveniji se med umetniki in intelektualci nikoli ne razvije poglobljena debata o umetnosti, njenih vsebinah, problemih, fenomenih, konteksu. Večina javnih soočenj, ki se vlečejo po dnevnikih, ima predznak zagrenjenih, zlobnih in na pol zasebnih polemik, ki z umetnostjo nimajo veliko opravka. V življenju sem obiskala že ničkoliko gledaliških festivalov in svetovnih gledališč, a niti enkrat samkrat nisem doživela česa, kar bi spominjalo na Jovanovićevo ravnanje in bi celo prekinilo kakšno od predstav. Odnos občinstva do predstave se med samo predstavo izraža s predčasnimi odhodi iz dvorane - do česar ima vsak gledalec legitimno pravico in s čimer vljudno dopusti, da si ostali izoblikujejo lastno mnenje -, po dolžini in jakosti aplavza, pogosto pa gledališča po predstavi pripravljajo javne pogove z ustvarjalci, na katerih se večkrat razvije spodbudno, tudi ostro, vendar konstruktivno in inteligentno soočenje mnenj. Ne, v Sloveniji ni tako. Na tiskovnih konferencah ali na javnih pogovorih tuji ustvarjalci pogosto pozovejo prisotne, naj povedo svoje mnenje o predstavi, ki so si jo ogledali. Najpogosteje nastopi grobna tišina. Nihče ni pripravljen javno povedati svojega mnenja. (Izjeme obstajajo, so pa zelo zelo redke.) Jeziki se razvežejo šele za kakšnim šankom.

Podobno se dogaja tudi po premierah. V tujini so (v večini primerov) premiere prava svečanost in zabava. Po predstavi se umetniki srečajo s prijatelji in občinstvom, malo pogostijo, predvsem pa veliko govorijo o predstavi, ki je bila ravno rojena. Ljudje si kultivirano in živahno izmenjajo mnenja in to ne glede na to, ali se jim predstava dopade ali pa imajo pomisleke. Čar umetnosti je gotovo tudi v tem, da zbuja najrazličnejše reakcije, ki nam bogatijo življenje. V Sloveniji so popremierski žuri za ustvarjalce prava mora. Nihče jim pošteno ne pove svojega mnenja. Nekateri se izumetničeno prilizujejo, drugi potuhnjeno opravljajo po temačnih kotih.

Kultiviran javni diskurz o umetnosti je pri nas odsoten. Pri nas vlada nekakšno stalinistično vzdušje: vsi bomo lepo tiho, stvari, ki nam niso po godu in nam rušijo naš preprosti miselni svet, pa bomo lepo uničili, da nas ne bodo več motile. Ljudi, ki bodo to storili na umazan in zahrbten način, bomo v svojih malih srcih povzdignili v junake.

Že omenjeni avtor pisma bralcev Sebastijan Horvat je pogovor z ustvarjalci zapustil po petih minutah, kar je škoda, ker je režiser Ostermeier prisotnim zaupal, da ga resnično zelo zanima mnenje slovenskega občinstva. Čez nekaj dni je predstavo v časopisu proglasil za "nateg desetletja", ki potuje v Avignon, Pariz, New York. Verjetno bi bilo zelo modro, če bi slovenski dramski režiserji o tem "nategu" bolj poglobljeno razmislili, saj bi jim potem morda lahko celo uspelo potovati kam dlje od Bolgarije.