Ubijalci podob

V zgodovini umetnosti poznamo vrsto primerov negativnega naravnavanja do podob, od popolne prepovedi upodabljanja človeških in živalskih likov po naravi do najrazličnejših omejitev, izhajajočih iz religioznih dogem, ki ne dovoljujejo vizualne reprezentacije božanstev oziroma vsega, kar naj bi bilo z njimi v kakršnikoli zvezi. Po starozaveznem (judovskem) izročilu je sleherno čaščenje podob veljalo za malikovalstvo, krščanstvo pa je že v svoji najzgodnejši razvojni fazi to doktrino precej omililo ter sprva skozi simbole svoje vere in nato skozi njihove učlovečene reprezentante (Jezus, Marija, svetniki) razvilo posebej kodiran kult ikonolatrije, ki sta ga po dveh velikih razkolih znotraj Kristusove cerkve za njen katoliški odvod potrdila najprej 2. nikejski koncil leta 787 in po obračunu s protestantizmom še tridentinski koncil leta 1563. V vzhodni (bizantinski, pravoslavni) različici krščanstva je do znamenitega spora med častilci in preganjalci podob, med ikonoduli in ikonoklasti prišlo v obdobju od 726 do 843, za časa vladavine makedonske dinastije (867-1057), ko je bizantinska umetnost doživela nov razcvet, svojo drugo "zlato dobo", pa so se razmere obrnile v prid ikonodulom. Med zahodnimi cerkvenimi reformatorji je Luther ikonoklazem zavračal, Zwingli in Calvin pa sta bila zadrta ikonoklasta, tako da je bilo nemalo slikarskih in kiparskih mojstrovin v imenu njunih naukov uničenih.

Ljudstva islamske veroizpovedi se v skladu z navodili korana odrekajo nabožnim upodobitvam, profano figuraliko omejujejo predvsem na knjižne iluminacije, zato pa so do izjemno visoke stopnje razvila stavbarstvo in z njim povezano abstraktno ornamentiko. Hinduistični panteon s svojo bogato literarno podlago je navdihnil sijajne kiparske in slikarske spomenike, tudi asketski (vsaj za zahodnjaške predstave) in etično vzvišeni budizem se ponaša tako s simbolnimi, znakovnimi načini upodabljanja kot z mimetičnimi ponazoritvami Bude in njegovih učencev v obliki polnoplastičnih skulptur, reliefnih pripovednih nizov in stenskih slikarij. Dokler razlike obstajajo znotraj posameznih pojmovno-smiselnih formacij, ki priznavajo in tolerirajo drugačnost onim, ki pripadajo drugim formacijam in drugačnim kulturnim izročilom, velja ohraniti strpnost, četudi se z ikonoklastičnimi ideologijami sicer ne strinjamo. Zadeva pa dobi popolnoma drugačne razsežnosti, ko se ena izmed ideologij ali religij okliče za superiorno ter se z ognjem in mečem spravi nad kulturni spomin civilizacij, ki so pustile svoje sledi na ozemlju, kjer zdaj razsaja fundamentalistični izrodek čaščenja enega izmed "edinih pravih" bogov. Tedaj se pravovernost spremeni v zločin proti človeštvu, nič manj ogaben od genocida in etnocida. Zato se tiče nas vseh in molčati, zatiskati si oči pred norenjem takih ali drugačnih fundamentalistov je enako voluharskemu odobravanju zločinov, ki se pač dogajajo nekje daleč in nas neposredno ne ogrožajo.

Zadnje tedne so v svet prispele novice o odločitvi afganistanskih talibanov, da sesujejo v prah budistične spomenike, ki spadajo med najpomembnejše kulturnozgodovinske znamenitosti njihove dežele. V skalo izklesani gigantski Bude pri Bamiyanu, severozahodno od Kabula, nastali v 5. st. n. št., jim gredo še posebej v nos, spravili pa so se tudi nad predislamski fond kabulskega muzeja. Zaenkrat sicer še nimamo neizpodbitnih dokazov, da so ga uničili, premestili naj bi ga le "na varno", vendar ne tujim diplomatom, ne novinarjem nočejo dovoliti, da bi si ga ogledali, v kakšnem stanju pravzaprav je - če je sploh še kaj ostalo od njega. Odloki mule Omarja, talibanskega voditelja, izrecno zahtevajo uničenje vseh naslikanih in izklesanih podob živih bitij z utemeljitvijo, da bi njihov obstoj napeljeval ljudi k idolatriji. Nekdanji vojaški poveljnik Qudrattullah Jamal, ki zdaj opravlja funkcijo afganistanskega kulturnega ministra, se dokaj nespretno izmotava vprašanjem o uresničevanju zahtev svojega šefa, hkrati pa ignorira proteste UNESCO-ja in drugih organizacij, zadolženih za varstvo svetovne kulturne dediščine. Po nekaterih virih naj bi bil Omarjev edikt namreč objavljen post festum, kot "opravičilo" za že storjena vandalska dejanja v Alahovem imenu - nad kipa Bud v Bamiyanu so se verski gorečneži menda podali kar s tanki in manjšemu (38 metrov visokemu) z granato odbili glavo, drugega, 55-metrskega, pa temeljito prerešetali s strojničnimi rafali.

V državi, ki se hvali, da najbolj dosledno uvaja v prakso spoštovanje islamskih zakonov in predpisov iz korana, je napovedana totalna vojna podobam. Fotografija, film in televizija so prepovedani, prav tako glasba. Red mora biti, šeriatsko pravo je treba spoštovati: sekanje rok tatičem in kamenjanje "prešuštnic" sta že nekaj vsakdanjega, za ženske je obvezna nošnja čadrija, posebnega naglavnega ogrinjala z zamreženo odprtino za oči, izobražujejo se lahko le do osmega leta starosti, kakršnokoli delo izven domače hiše jim ni dovoljeno. Kot da že to ne bi bilo dovolj srhljivo, je zdaj treba ubijati še podobe. Brisati spomin, da morda ne bi komu prišlo na misel, da se zgodovina ni začela šele s prihodom islamskih bogoslovcev (to naj bi namreč pomenil izraz talibani) na oblast! Pravzaprav v njihovem početju ni kakšne posebne izvirnosti, ponavljajo le prakso mnogih totalitarnih sistemov iz prejšnjih časov in iz drugih okolij, z religioznim predznakom ali brez njega. Protestantje so razbijali podobe, katoliki so sežigali knjige (in kakšnega človeka zraven), Maovi rdeči gardisti so med kulturno revolucijo počeli oboje, vsi po vrsti pa so z največjo vnemo likvidirali, pohabljali, mučili in zapirali drugače misleče soljudi, rojake, celo lastne sorodnike. V imenu edine prave Ideje, seveda. Da druge ideje ne bi preživele. Ubijalci podob ubijajo svobodno misel. Vsak izmed nas se mora vprašati, ali se jim pripravljen dovolj odločno postaviti po robu.