Univerza - stanovska korporacija ali ustanova za učenje?

Ena od logičnih posledic razvoja trga delovne sile v novem kapitalizmu ter seveda tudi v postsocializmu je, da je izobrazba postala ena od najbolj cenjenih dobrin in pogoj doseganja določenega statusa na družbeni lestvici. Za tiste, ki izpadejo iz izobraževalna sistema velja, da so obsojeni na vsestransko doživljenjsko marginalizacijo in da bodo pripadli tistim družbenim slojem, ki si bodo težko ustverili resurse za normalno življenje. Dirka za pridobivanjem izobrazbe je tako postala ena od pomembnejših dirk za vzpenjajoče se sloje v postsocializmu. Predvsem srednji sloj se rekrutira iz tistih, ki so si pridobili določeno izobrazbo in na tem temelju prodajajo svojo delovno silo po neki določeni ceni. Pri tem je mogoče govoriti predvsem o dveh paralelnih procesih. Na eni strani gre za prestiž pri vpisovanju v temeljno in srednje izobraževanje, na drugi strani pa za silen pritisk na univerze, ki zvečine nimajo dovolj mest in kapacitet za izvedbo kvalitetnega množičnega izobraževanja. Seveda se pritisk tu spet vrši na določene poklicne smeri in sicer tiste, ki zagotavljajo službe v najbolj "prosperitetnih" postsocialističnih ustanovah: sicer tudi v podjetjih, a vendarle še bolj v varni državni birokraciji, bančništvu, odvetništvu, starih in novih medijih, pa tudi v nekaterih pomembnih servisnih dejavnostih.

Ob rednem delu univerz so tako v zadnjih letih kot gobe po dežju zrasle še druge izobraževalne ustanove, ki skrbijo za to, da zadovoljijo množice tistih, ki so željni papirjev o zaključeni fakultetni izobrazbi. Pa tudi postsocialistična univerza je razširila svoje programe na številne možnosti izrednega, strokovnega in postdiplomskega študija, seveda za primerno plačilo, ki ponavadi ni majhno. Posledici sta bili dve: na eni strani prenatrpane predavalnice in razslojevanje med rednimi in izrednimi študenti. Na drugi strani pa je že pregovorno preobremenjeni univerzitetni kader prevzemal številne dodatne obremenitve, kar pomeni, da je začel ekstenzivno delati in predavati čez vikende in izven rednega delovnega časa, kar je bilo z določenimi zaposlovalnimi ukrepi tudi sistemsko podprto. To je hkrati zadostilo dvema potrebama. Šole so začele služiti, učiteljem pa se je omogočilo, da ohranjajo svoj socialni status, ali - nekaterim - da celo dobro zaslužijo. Hkrati pa je množici odpiralo `zlata vrata' v svet izobraženih in diplomiranih. Skratka, lahko bi rekli, da bi morali biti pravzaprav vsi zadovoljni.

Ali res? Nedavno mi je znan profesor na eni od fakultet z množičnim vpisom, zagotovil, da po njegovem kvaliteta izobraževanja po srednjih šolah rapidno pada, in sicer od dodiplomskega študija naprej. Z drugimi besedami: če je dodiplomski študij slab, potem je podiplomski, posebej družboslovni, še slabši. Na dodiplomskem prevladujejo množice študentov, nepreglednost študija, programi, ki obljubljajo veliko, a dajo malo, zastareli sistemi ocenjevanja, nemožnost vplivanja študentov na programe, nobene evalvacije, posledična nezainteresiranost in slaba študijska motivacija... Druga profesorica, ki zdaj dve leti predava na drugi fakulteti, pravi, da ne bere več skorajda nič drugega kot študentske diplomske in seminarske naloge. Študenti tretje družboslovne fakultete se `zabavajo' nad dejstvom, da so pri enem od temeljnih predmetov zaradi množičnosti in prihranka časa ocenjevani na podlagi standardiziranih testov, ki so računalniško pregledani. Profesor jih ne pozna in edino, kar jih zanima, je da naredijo izpit. Kolegica z zahoda, ki je začela delati v nekem humanističnem seminarju v višjem letniku in poskusila uvesti večjo motiviranost na podlagi drugačnih metod dela in ocenjevanja, je naletela na začudenje in nepripravljenost študentov, ki so navajeni linije najmanjšega odpora z obeh strani: učiteljev in študentov.

Ker na študij in univerzo v Sloveniji gledam bolj od zunaj, se ob teh `off the record' pripovedovanjih ne morem rešiti vtisa, da obstoječa razmerja kažejo na krizo, o kateri pa očitno nihče ne govori. Intervju s prof. Vesno Godino v prejšnji Mladini je pokazal na nek vrh ledene gore, ki sestoji iz korporatističnih interesov univerzitetnikov in njihovega (očitno neusmiljenega) medsebojnega spopada za pozicije, ure in prestiž. V tej sitauaciji eni `selekcionirajo' drugi pa `spuščajo' - ne glede na študente. Izkaže se, da nekdo lahko `drži' na dveh fakultetah denimo dva predmeta za kolege, `ki še niso doktorirali', kar z drugimi besedami pomeni, da jih čaka mesto, ne da bi se (glede na potrebo) razpisalo mesto za kvalificiranega predavatelja. Kaže na to, da ohranja notranja kadrovska struktura univerze (doživljenjski položaji) sistem negativne selekcije, ki nagrajuje notranje lojalne ljudi in se otepa kogarkoli od zunaj, ki bil kritičen. Čeprav se je - v bran avtonomije univerze - nedvomno treba držati Kantovega napotila, da lahko o učenjakih sodijo le učenjaki, pa se zdi, da je princip sedanje univerze prav ta, da se o ničemer ne razsoja, temveč gre v celotnem sistemu predvsem za boj za košček proračunske pogače na eni strani na drugi pa za čim večje število samoplačniških študentov. Pri tovrstnih bojih pa o avtonomiji, kaj šele o razsojanju ali presojanju ne more biti ne duha ne sluha. `Avtonomija' v tem primeru predstavlja predvsem zaščito svojega koščka pogače in preprečevanje, da bi kdo drug prišel do njega. To dokazuje denimo logika habilitacijskih postopkov na univerzi. Habilitacijski postopek morajo tisti, ki bi se radi potegovali za učiteljska mesta, pa niso že zaposleni na univerzi ali pa nimajo za sabo `posebnega interesa', precej drago plačati. O tem priča tudi obstoječa neprehodnost med znanstveno-raziskovalnim in pedagoškim delom, ki univerzo ščiti predvsem pred potencialnimi mladimi predavatelji, ki imajo dobre znanstvene rezultate... In tako dalje. Univerza je po svojem izvoru sicer res stanovska organizacija, vendar njen smisel dandanes nikakor ne more biti v zaščiti korporatističnih interesov pretendentov na večnost...