Vsi so v Sparu

Prav pošteno sem se zamislila nad reklamo, ki sem jo na televiziji zagledala pred kratkim. Vsebina reklame gre nekako takole. Najprej zagledamo možaka z drobceno postavo, oblečenega v črn frak. Celotna pojava je malce groteskna, saj mu obraz prekriva pretirano bel puder. Možak se dinamično giblje skozi zakulisje in očitno hiti proti odru. Postavi se na oder. Videti je, da gre za opernega pevca, ki bo vsak hip začel peti kakšno arijo. Rdeča žametna zavesa pred njim se odgrne. Obraz mu spreleti presenečenje. Zazre se v rdeče gledališke stole in številne lože z zlatimi štukaturami. "Kakšna groza!", mu beremo z obraza. Dvorana je namreč popolnoma prazna. Sledi napis, ki nam razloži, zakaj umetnik sameva: "Vsi so v Sparu."

"Trgovce z novci" verjetno blazno zabava, da je nakupovanje ljudem postalo ljubše od umetnosti in kulture. Pa ne le od kulture, temveč tudi od številnih drugih aktivnosti, ki jih je mogoče početi v življenju. V Ljubljani so v zadnjih letih zrasla velika nakupovalna središča. Nekje sem zasledila, da se družine v takšne centre odpravljajo kar na izlet. Vse skupaj se mi zdi precej bizarno. Namesto sončnega popoldneva na kakšni trati ob žuborečem potoku, se starši s potomci očitno preganjajo med dolgimi policami, ki so založene z najrazličnejšimi rečmi, od katerih nekatere resnično potrebujemo, brez številnih pa bi verjetno prav dobro shajali. Včasih se mi zdi, da je užitek v konzumu pri nas še toliko večji, kajti v večini smo bili vendarle otroci socializma. Moji spomini na mladost so še vedno zelo živi. Poleg vsega drugega tudi na varčevanje z bencinom in elektriko, pomankanje kave, eksotičnega sadja, damskih vložkov, čistil in podobnega. Po drugi strani pa so Zahodnjaki ravno takšni, če ne večji nakupovalni fanatiki, čeprav so njihove možnosti za užitek v konzumu že od vselej neskončne, le da jih niso deležni čisto vsi družbeni sloji.

Skratka, v zadnjem desetletju so se v našem življenju pojavili drugačni, novi rituali, možnosti konzuma so postale veliko večje, spremenile so se vrednote, mentaliteta in doživljanje sveta. Vse skupaj je začelo vplivati tudi na konzumiranje kulturnih dobrin. Za tržne zakonitosti niso mogli ostati gluhi in slepi niti producenti umetnosti in kulture, saj je strah pred prazno dvorano, ki ga zlovešče ponazarja Sparova reklama, realen strah vsakega producenta kulture.

Kulturne institucije v Sloveniji trenutno pestijo številne tegobe. Predvsem vsako leto enake (če ne manjše) subvencije, obenem pa iz leta v leto višji stroški poslovanja, rigorozno višanje odkupov umetniških del (zlasti, kadar gre za poslovanje s tujino), davek na dodano vrednost, nove zahteve države na področju finančnega poslovanja, ki narekujejo povečanje topogledne birokracije in podobno. Obenem pa tudi vsako leto slabše javno vzdušje do umetnosti in kulture. Še posebej, kadar ne gre za popularne, komercialne oblike umetnosti in kulture. Kajti kulturna ponudba se je v zadnjih letih še bolj razslojila na komercialno in nekomercialno kulturo. Pravzaprav niti ne vem, kako bi čimbolj natančno poimenovala oba trenda, odkar je postmodernizem odpravil ločevanje med visoko in nizko kulturo. Na področju gledališča so se npr. pojavila nova gledališča in skupine, katerih izdelki so eksplicitno tržno naravnani, želja po zabavanju občinstva (kar naj bi zagotavljalo uspešno trženje produkta) pa absolutno kraljuje nad vsemi drugimi intencami tovrstnih gledaliških del. Obstoj takšnih produkcij je povsem legitimen, če je njihova eksistenca povezana s sponzorskimi ali kakšnimi drugimi sredstvi zasebne narave in pa z lastnim prihodkom od prodaje vstopnic.

Popolnoma drugačna zgodba pa je, kadar gre za program javnih zavodov, v katere se stekajo javne subvencije mesta ali države. Ena od možnih poti je namreč tudi ta, da javni zavod v strahu pred trgom v korist všečnosti (in s tem boljšega obiska) popolnoma zniža umetniške kriterije svojega programa. Tedaj pa se lahko upravičeno vprašamo, če je takšen producent sploh še upravičen do sredstev iz javnih virov. In tudi takšni že obstajajo. Mesto in država pa si ne postavljata ne takšnih ne podobnih vprašanj, kajti zadovoljstvo nad dejstvom, da producenta ni treba reševati iz izgub, popolnoma zasenči srb za umetniško kakovost njegovega programa. Če se poglobimo v sezname odobrenih subvencij opazimo, da so jih deležni tako profitni kot neprofitni umetniški oziroma kulturni programi.

Preživetje je najbolj delikatno za producente, ki želijo ohraniti kakovosten umetniški oziroma kulturni program. Tako za tiste, ki ustvarjajo tradicionalno umetnost, še posebej pa za tiste, ki spodbujajo nove oblike umetnosti. Vsak ima nenazadnje svojo identiteto, s katero je povezano njegovo poslanstvo.

Očitno postaja, da bodo producenti - ki ne bodo želeli prosperirati na račun zmanjšane kakovosti svojega programa - prisiljeni podrobno razdelati načine in metode trženja svojih umetniških izdelkov. Kar pa bo v Sloveniji zelo težko. Producenti kulture v tem smislu pri nas niso deležni nikakršnih olajšav. Vse tržne usluge plačujejo ravno tako kot profitna podjetja. Popusti so redki in majhni. Kolegom iz Hrvaškega narodnega gledališča ni potrebno plačevati plakatnih mest, kadar promovirajo svoje predstave. Mesto Split jim je v ta namen ponudilo brezplačna plakatna mesta. Tovrstnih, kulturi in umetnosti prijaznih akcij, pri nas ne poznamo. Tudi medijsko oglaševanje kulturnih dogodkov je tako pošastno drago, da postaja prava mora producentov kulture, še posebno tistih z manjšimi budgeti. Posebno poglavje pa so tudi slovenski mediji, ki iz leta v leto ustvarjajo vse bolj ignorantsko, če ne že sovražno vzdušje do umetnosti in kulture, posebno do sodobnih oblik. In izjeme med njimi so žal vse bolj redke.