Staronova kulturniška ignoranca

Iz časnikov nam je razbrati, da je tkim. severni del Metelkove spet zanimiv za poslovno-kapitalski interes. Tokrat se nanj navezuje stara zamisel, o kateri so na Ministrstvu za kulturo razpravljali že jeseni leta 1991 in po kateri obstaja možnost, da se tam najde prostor za katero od "osrednjih kulturnih funkcij". Kakor je tedaj lucidno ugotovil Bratko Bibič, "osrednjo kulturno inštitucijo naredi za osrednjo preprosto dejstvo, da je postavljena na osrednji lokaciji". Odkar so 4. avgusta lani rektor univerze, županja, kulturni in šolski minister podpisali pismo o nameri, pa postaja počasi jasno, da v njem ni šlo samo za formalno bližanje protokolu o razglasitvi Ljubljane za univerzitetno mesto, pač pa za začetek nemirov, ki lahko kruto zmotijo obstoječe dejavnosti na tkim. severnem delu Metelkove. Kot je precejšnjemu delu populacije najbrž znano, namreč tam že osmo leto teče ena od opaznih mestnih funkcij - pustimo ob robu (sic!: robu), ali je ta "osrednja" in "kulturna" ali ne. Vsekakor je v eskalaciji. Težava je v tem, da zaseda prostor, ki bi ga kot že toliko kratov rad še kdo drug. Po najbolj črnem scenariju lahko prihodnost tega prostora beremo podobno, kot je kolega Žerdin bral nakano o razrušitvi starega Zmaja oziroma Orta. Preprosto povedano bo mesto gradilo novo železniško in avtobusno postajo in od nje na vzhod še bahato avenijo, ki bo razširila Masarykovo cesto in jo v pompoznem loku popeljala na levo na severovzhod. Metelkovi pa poleg tega grozi tudi udarec z zahoda. Delo je namreč februarja in marca kar nekajkrat poročalo, da si AGRFT, po nekaterih idejah pa celo vse tri univerzitetne umetniške akademije - torej tudi ALU in AG - prizadevajo za uresničitev rešitve prostorske stiske prav na tkim. severnem delu Metelkove. Nota bene: Tudi v primeru, da bi novogradnja "akademijskega multipleksa" oziroma nove AGRFT ne posegla na območje, na katerem od jeseni leta 1993 že delujejo neodvisne in alternativne (sub)kulturne organizacije, posameznice in posamezniki, pomeni ta zamisel dodatno okrnitev in odstop od programskih propozicij urbanistično-arhitekturnega natečaja iz leta 1997, po katerem naj bi bil tkim. severni del Metelkove v celoti namenjem "neinstitucionalni kulturi". Abstrahirajmo za trenutek suho dejstvo, po katerem je AGRFT trenutno domala že na cesti, in si oglejmo izjavo njene dekanice Mete Hočevar, kot jo povzema Delo (10. februarja letos, str. 7). Akademija bi tam po njenem zaživela tudi kot gledališče in filmska hiša, ne le šola, poleg tega pa bi povezava vseh treh akademij lahko razpolagala z nekaj skupnimi prostori, v katerih bi ponudili raznovrstno produkcijo - predstave, razstave in koncerte, s čimer bi tam "zaživel zanimiv produkcijski center mladih".

Dekanica nikjer in nikdar ne omenja oziroma ne zapaža, da takšen "produkcijski center mladih" na Metelkovi že živi, deduktivno pa je seveda odveč dodati, da se celotna četverica, ki podpisuje "dobre univerzitetne namere" o gradnji akademij(e), z nikomer iz obstoječega produkcijskega centra mladih o tem sploh ni pogovarjala. Razlogov je več, v primeru AGRFT pa ni zanemarljiv tisti, po katerem se na Metelkovi v glavnem gojijo improvizirano, eksperimentalno, pirotehnično in poulično gledališče, torej takšne praktike, ki jih AGRFT nikoli sploh ni hotela opaziti, dasipak prav one nudijo celo vrsto rešitev, s kakršnimi bi bilo mogoče reševati tudi njene lastne prostorske probleme. Podpisani se ne spominja, da bi kdo z AGRFT kdaj konsultiral koga od teatrsko poučenih na Metelkovi, recimo sotrudnika Moroviča, kako ravnati v izjemnih, težavnih situacijah in kakšna pota ubrati, če je prostor kdaj pretesen ali ga celo ni. AGRFT niti ni zaprosila za vaje in produkcije na katerem od štirih primernih odrov, ki na Metelkovi že so - slušateljice in slušatelji tja radi pridejo na pivo in razkazovat svoj ego, na odru pa jih še ni bilo videti in tudi tamkajšnjih predstav si ne ogledujejo. Kakor koli že - če na račun reševanja akademske stiske pade en sam del produkcijskega centra Metelkova, bosta to cinizem in farsa brez primere. AGRFT bo tako še pred rešitvijo same sebe uprizorila Dogodek v mestu Gogi in mu dodala še prvovrstno socialno-politično dramo - si predstavljate, da padejo, denimo, Pešci: devet likovnikov ostane brez ateljejev, zgineta dva kluba, vadbeni prostor za tri bende, ena čitalnica, en biro, ena koncertna dvorana in še tonski studio. Kolikor poznam razmerja moči, to ni nemogoče, saj je AGRFT, če spremljamo delo njenih produktov, evidentno bolj nagnjena k produciranju spektakla kakor k revnemu gledališču. Tega spektakla združena Metelkova ne bo dovolila, tega filma AGRFT ne bo posnela. Zveni brutalno, toda že sama misel na reševanje prostorske dileme na račun najsubtilnejšega člena družbe, torej na račun njenega subkulturnega segmenta je urbicid, socialno zlo. Zato se mirno ponorčujem iz dekaničine antropometrične opazke, s katero razloži, da si produkcijski oder AGRFT ne zasluži svojega imena, saj so se igralci z rokami že dotikali stropa - "nove generacije študentov igre in režije so namreč višje od tistih iz leta 1946". Kaj naj dodam na tej ravni? Direkcija Teatra Gromki je podobno dejstvo v svojem prostoru že upoštevala, zato v naslednji sezoni kratko malo pledira k teatru pritlikavcev.

Iz zgodovine španske državljanske vojne poznamo neki protifašističen lepak, ki so ga natisnili v Barceloni za časa anarhistične osvoboditve mesta. Na njem je poleg nekaj občih, še danes veljavnih označb, kaj vse so tisti slabi mentalni atributi, ki ljudstvo pehajo v fašizem, zapisano tudi - ambicioznost. Kako mi je to všeč! Lepak bi bilo vsekakor treba ponatisniti in o družbenih razsežnostih in nevarnostih ambiciozne prakse učiti v posebnih šolah. Pri istem predmetu, ki naj se - zaradi mene - imenuje tudi moralna vzgoja, bi tako razpravljali o raznih mentalnih pasteh, spričo katerih ljudje zdivjajo in zavolj katerih je prihodnost mračna. Tako, vzemimo, tudi o kreativnosti, ki si jo je po novem vzela v edini zakup marketinško-propagandna kamarila, ko vendarle dobro vemo, da je največ kreativnosti zmerom gojil rob, skromni, neznani osebki, poulična muzika, improvizirane seanse za nekaj deset ljudi in zmuzljivo-prilagodljiva srenja duhovitih. Navsezadnje bi pri tem predmetu obravnavali tudi dejanja tistih ljudi, ki zanje občila in javnost potrjujejo, da se precej spoznajo na prostor in njegovo kulturo, njihova resnična praksa pa napeljuje k diametralno nasprotnim sklepom. In takšna je, žalibog, tudi resnična praksa dekanice AGRFT.

povezava