Gospodarji besed

Največ težav s slovensko slovnico in pravopisom imajo menda poklicni novinarji in pisatelji. Zato imajo lektorji v uredništvih in založbah z odpravljanjem njihovih "nečastnih" vedno obilico dela. Mnogokrat so njihovi posegi v prinešena in poslana besedila smiselni in utemeljeni, včasih pa tudi ne. Zgodi se namreč, da dobijo v roke - sicer rekdokdaj, pa vendarle - popolnoma brezhiben tekst, v katerem je vse, od sintakse in uporabe sklonov do zadnje vejice, na svojem mestu in to je za ideologijo lektorske kaste nevzdržno. V njih se prebudijo frustracije, spreobrnjene v domišljavo prepričanje, da so nesporni in nedotakljivi gospodarji besed, ki ne smejo dati iz rok ničesar, kar ne bi bilo zaznamovano z njihovo sledjo. Če ne morejo popravljati napak, za katere so pristojni, se lotijo spreminjanja izrazov, ki jim niso "všeč". Prava figa, če s temi izrazi ni nič narobe, če so med seboj enakovredni (kar pa ne pomeni, da so tudi povsem istoznačni), v lektorskem umišljenem vrednostnem sistemu naj bi bili njihovi nadomestki leši in boljši. Ne verjamete? Predlagam vam, da naredite naslednji, resda nekoliko zamuden in ne ravno najcenejši preizkus: isto besedilo ponudite v lektoriranje desetim različnim osebkom, ki se kitijo z diplomo iz slovenistike, in dobili boste najmanj osem različic bolj ali manj sfiženih različic tistega, kar ste napisali. Zakaj? Ker se "stroka" nikakor ne more zmeniti, katera pravila naj bi veljala v vseh primerih in kje so dovoljena odstopanja, kaj je vprašanje doslednosti in kaj samo odvod osebnega okusa oziroma poljubne, nedokazljive presoje. Ironija lektorskega gospostva je, da si v svojem jezikovnem narcisizmu prisvoji status "moža kopitnega" iz Prešernovega soneta o Apelu in čevljarju ("ker čevlji so pogodu, meč se loti") in razkrije svojo sprevrženost tako, da nonšalantno popljuva sporočilo svojega najbolj vzvišenega vzornika, samega presvetega Franceta iz Vrbe. Če drži, da v vsakem profesorju slovenščine tiči in čaka na svojo priložnost nerealiziran poet, potem smemo pričakovati, da nas bo prej ali slej osrečil s svojimi milozvočnicami, nikakor pa ne moremo biti navdušeni nad dejstvom, da bo svoje neizživete pesniške sanje kompenziral s samovoljnim spreminjanjem tistega, kar smo napisali drugi - za "lepoto" SKJ skrbeči gospodi nepokorni podložniki.

Druga skupina gospodarjev besed, ki marsikomu greni zemeljske urice in dneve, so seveda prevajalci. Ne, ne nameravam se spotakniti ob tiste garače in jezikovne zaljubljence, ki vztrajno in potrpežljivo, s presunljivo marljivostjo in včasih s prav neverjetno domiselnostjo prebesedujejo v preljubo nam materinščino mojstrovine tujih pesnikov in pisateljev; slabe izkušnje imam predvsem s "speedy Gonzalesi", ki se šopirijo po prevajalskih agencijah, ter z naključnimi prostimi strelci, ki so končali študij kakega tujega jezika in zdaj mislijo, da z njim lahko počnejo karkoli. Ta gospoda je namreč živo nasprotje resnih delavcev, ki za svoj trud zaslužijo vse spoštovanje in občudovanje: za razliko od njih se pogosto niti ne potrudi, da bi besedilo, ki ga je dobila v prevajanje, vsaj temeljito prebrala, kaj šele, da bi se poglobila v pomenske odtenke posameznih formulacij, upoštevala specifično terminologijo posameznih strok ali vsaj približno poskušala dojeti slogovne posebnosti kakega pisanja oziroma temeljne frazeološke in sintaktične zakonitosti tujejezičnega pisanja. Poleg tega ji je prav vseeno, ali se spravi nad tekst s področja vzreje morskih prašičkov ali na filozofski esej - do obeh je enako nemarna in zdi se, da je ne zanima nič drugega kot vsebina (toliko tipkanih strani ali avtorskih pol krat postavka v ceniku). Da ne bi streljal vsepovprek, bom izpostavil kar svoje področje, umetnostno kritiko ali natančneje, enega izmed njenih segmentov, pisanje uvodov v razstavne kataloge.

Že zdavnaj se je ustalila navada, da so katalogi, ki jih slovenske galerije izdajajo ob svojih prireditvah, opremljeni s prevodi v vsaj enega izmed svetovnih jezikov. Najpogosteje je to angleščina, izjemoma tudi italijanščina, nemščina ali francoščina. In prav z angleščino, ki je najbolj razširjena in naj bi bila zategadelj tudi najbolje obvladana, je največ težav. Skoraj vsak, ki jo za silo lomi, že meni, da jo tudi zna in obvlada, zato se le redkokdo zdrzne ob prevajalskih zmazkih, natisnjenih v likovnih publikacijah. Prej kot za prevode gre v večini tovrstnih tiskov za bolj ali manj dobesedne premete slovenskih besed v angleške, z včasih naravnost grozljivi primeri nasilja nad jezikovnimi strukturami, absurdnimi sintagmami in kačastimi odvisniki, ki so v slovenščini brez večjih težav prebavljivi, v angleščini pa popolnoma nevzdržni. Ti "prevajalci" velikokrat ravnajo ravno nasprotno od njihovih kolegov lektorjev in si ne vzamejo niti tiste najosnovnejše svobode, ki bi jim omogočila, da bi stavek naredili vsaj za silo angleško zveneč, ampak se kot pijanec plota držijo slovenske predloge, ne da bi izpustili ali ustrezno nadomestili eno samo besedico iz izvirnika. Toda ne glede na to, s kakšnim klobasanjem se "izkažejo", se jim ni bati, da bi ostali brez dela. Ne morem se znebiti vtisa, da namreč tisti, ki so njihove usluge naročili, prevodov sploh ne berejo, kaj šele, da bi jih poskusili vsaj terminološko uskladiti in vanje vnesti pravilne oblike tistega besedišča, ki si ga je stroka sposodila iz tujejezičnega pojmovnika in prilagodila slovenski rabi. Tovarne prevodov nemoteno delujejo naprej, proizvajajo obupen jezikovni škart, galerijska vodstva pa se samozadovoljno naslajajo ob svojem domnevnem svetovljanstvu, češ, ker dajemo naše kataloge prevajat, nas bodo brali in spoznali tudi v New Yorku, Londonu in na Japonskem. Pomembno je, da smo sami sebi všeč, kaj si bodo ob teh prevajalskih biserih morda mislili tisti, ki jim ni vseeno, kaj je nečemu podobno in kaj ostudno skrpucalo, nas ne briga. Naj mi tistih nekaj redkih izjem, ki nesporno odstopajo od poraznega povprečja večine prevajalskih izdelkov, ne zameri moje črnogledosti, posledice lastnih, nenehno ponavljajočih se zoprnih izkušenj: ne jaz ne oni niso krivi, da so - izjeme.