17. 4. 2001 | Mladina 15 |
Tako ljubek je, je rekla Pika. Imenovali ga bomo 'Stranh'
Kaj počne slovenska levica?
© Tomo Lavrič
Konec leta 1991 je ostal en sam člen na novo pripravljene slovenske ustave, ob katerem politične stranke niso uspele doseči konsenza: govoril je o pravici do odločanja o rojstvu otrok. Ustava se je pripravljala že dolgo, sprejem je bil že zdavnaj pričakovan, a konsenza o navedenem členu v takratni skupščini ni in ni bilo, Velik del Demosa je pritegnil stališčem cerkvenih krogov, da člen v ustavi o pravici do odločanja o rojstvu otrok, nikakor ne sodi v novo, demokratično ustavo samostojne Slovenije. Propagiral naj bi splav in naj ne bi bil v "evropskem duhu", saj nobena od evropskih ustav tovrstnega "sramotnega člena" nima v ustavi. Debata se je tako lomila čez ženska telesa. Bitka je bila ostra in neizprosna: zbirali so se podpisi, potekale so javne tribune, mnenja so se spopadala v pismih bralcev, a konsenza med (zvečine moškimi politiki) ni in ni bilo. Načrt, da bi bila ustava sprejeta do konca leta, je bil ogrožen in kazalo je, kakor da bo tudi tisti del političnega spektra, ki je bil pripravljen podpirati temeljno pravico žensk, da odločajo o lastnem telesu in usodi, v tej odločilni točki popustil in - ker ni bilo konsenza - dovolil, da se člen preprosto izusti iz ustave. Potem je del današnje LDS odkril enega prvih "zgodovinskih kompromisov": pravico so prevedli v liberalno "svoboščino", kar je ob hkratni pravici do ugovora vesti, ki je že bila zapisana v ustavi, pomenilo relativizacijo dotedanje ureditve. A na koncu je "svoboščina" vendarle prišla v ustavo in tako omogočila njeno sprejetje v obliki, ki ni bistveno prizadela pravic žensk.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 4. 2001 | Mladina 15 |
© Tomo Lavrič
Konec leta 1991 je ostal en sam člen na novo pripravljene slovenske ustave, ob katerem politične stranke niso uspele doseči konsenza: govoril je o pravici do odločanja o rojstvu otrok. Ustava se je pripravljala že dolgo, sprejem je bil že zdavnaj pričakovan, a konsenza o navedenem členu v takratni skupščini ni in ni bilo, Velik del Demosa je pritegnil stališčem cerkvenih krogov, da člen v ustavi o pravici do odločanja o rojstvu otrok, nikakor ne sodi v novo, demokratično ustavo samostojne Slovenije. Propagiral naj bi splav in naj ne bi bil v "evropskem duhu", saj nobena od evropskih ustav tovrstnega "sramotnega člena" nima v ustavi. Debata se je tako lomila čez ženska telesa. Bitka je bila ostra in neizprosna: zbirali so se podpisi, potekale so javne tribune, mnenja so se spopadala v pismih bralcev, a konsenza med (zvečine moškimi politiki) ni in ni bilo. Načrt, da bi bila ustava sprejeta do konca leta, je bil ogrožen in kazalo je, kakor da bo tudi tisti del političnega spektra, ki je bil pripravljen podpirati temeljno pravico žensk, da odločajo o lastnem telesu in usodi, v tej odločilni točki popustil in - ker ni bilo konsenza - dovolil, da se člen preprosto izusti iz ustave. Potem je del današnje LDS odkril enega prvih "zgodovinskih kompromisov": pravico so prevedli v liberalno "svoboščino", kar je ob hkratni pravici do ugovora vesti, ki je že bila zapisana v ustavi, pomenilo relativizacijo dotedanje ureditve. A na koncu je "svoboščina" vendarle prišla v ustavo in tako omogočila njeno sprejetje v obliki, ki ni bistveno prizadela pravic žensk.
Vse to ne bi zgodilo brez intenzivnega pritiska tistih, ki jih obstoj ali neobstoj te pravice najbolj zadeva... namreč žensk, ki se po več kot četrt stoletja svobodnega odločanja o svojih telesih nikakor niso pustile odpeljati nazaj v cerkveno-državni patriarhat, na drugi strani pa številnih neovisnih ženskih skupin, ki so skupno organizirale eno od večjih demonstracij v zadnjem desetletju. Takrat so v parlament letela jajca in podobno in vzklikala so se nespodobna gesla kot denimo "Lojze nima jajc" itd... In medtem ko je Mladina dogodek poimenovala "zadnje dejanje civilne družbe", je bila ocena z desnega spektra slovenske politike, da je bila neprimerna in "neokusna", predvsem radikalci iz takratne Grosove Liberalne stranke pa so trdili, da je rezultat komunistične zarote, poosebljene v Sonji Lokar, ki naj bi - skupaj s staro nomenklaturo kontinuitete - stala v ozadju demonstracije.
Ta zgodba, konstrukcija in projekcija "homogenega bloka leve kontinuitete" se v Sloveniji ne le ponavlja, ampak dobiva nove razsežnosti: manifestira se skozi teorije zarote in produkcijo podobe homogenega levega sovražnika, ki bi naj poskušal delovati totalitarno. Tako je bilo denimo delovanje Urada za intervencije in iniciativ, ki se neodvisno ukvarjajo z vprašanji človekovih pravic in ki so v zadnjem času protestirale zaradi odnosa do imigrantov, pospravljeno v žakelj organizirane zarote kontinuitete in primerjano z "mitingi resnice" (izraz B. Oblaka v obsežnem pismu v Magu), za katerimi je stal Milošević, le da je po tovrstnih interpretacijah "malo demonstracijo v korist azilantom" stal direktno "Kučanov kabinet" (J. Markeš Magu).
Briljantne analize "levičarstva" - debata, ki se očitno razvnema v trenutku, ko je vsakemu resnemu analitiku politične scene jasno, da se dogaja fragmentacija tako na hipotetični levi kot na desni - nam sugerirajo naslednjo konstrukcijo:
Levica in levičarji v Sloveniji so pravzaprav tajni agenti v službi svetovnega kapitala: uvedli so kapitalizem in zdaj izkoriščajo delavce. V isto vrsto tako sodijo Kučan in Janković, Miheljak, Močnik, Dragoš, Kuzmanić in Krivic. Levičarjev ne zanimajo revščina in socialni problemi delavcev, temveč poskušajo zavajati ljudstvo s tako nebistvenimi stvarmi kot je denimo Vatikanski sporazum ali opozarjanje na ksenofobijo in rasizem. Ali dobesedno: "Medtem ko se v Nemčiji levičarji priklepajo na železniške tire, da bi preprečili uvoz jedrskih odpadkov, se tako imenovana slovenska levica samozadovoljuje ob vatikanskem sporazumu".
Na drugi strani stoji dejanska človeška skrb in sočutje: protestnikom proti ksenofobiji je sugerirano, naj se raje organizirajo kot slovenska Karitas. Medtem ko cerkev opozarja na izkoriščanje delavk in poropad družine, se levica se gre ideološko pravaro, in, namesto da bi skrbela za Slovence, predvsem tiste nižjih socialnih slojev, se gre akademsko levičarstvo in verbalni boj proti kapitalu. Edini pravi skrbniki in zaščitniki revnih in prevaranih so potem... Ali je treba to sploh zapisati? Manipulativni levičarski teoretiki v Sloveniji so "proračunsko podprti", napajajo se iz najbolj kontroverznih borzno-kapitalističnih računov prav tako kontroverznega Američana madžarskega porekla Georgea Sorosa... Mediji so polni kolumen samooklicanih levičarjev, proračunskih pitancev, kapitalskih plačancev. In tako dalje...
V šali bi si človek priklical ljubko zgodbo o Piki Nogavički, ki se je šla "raziskovalce" in potem, ko je skupaj s Tomažem in Anico nekaj časa stikala po okolici svoje vile Čira Čara, naletela na majhnega hrošča, ki ga ni mogla uvrstiti nikamor. Po krajšem razmisleku je dejala Tomažu in Anici: Tako ljubek je. Imenovali ga bomo "Stranh". Ali pa "levica"...A sama bi šalo v zvezi z zgornjimi konstrukti kljub smislu za humor pustila ob strani. Zgodba preveč spominja na veliko judovsko-kapitalsko zaroto in krivdo za svetovno krizo in revščino, ki kliče po pravem odrešitelju. Lahko sicer zamahnemo z roko in stvar ocenimo za bedarijo, saj je jasno, da v primeru tovrstnih argumentacij nobeni "dokazi" ali dejstva ne funkcionirajo. Pravo vprašanje, ki je zapisala H. Arendt v svoji analizi elementov totalitarizma: ne gre toliko za to, da so tovrstne argumentacije očitni konstrukti ali ponaredki (to je tako ali tako jasno vsem), pač pa za vprašanje, ali in kdaj lahko tovrstni argumenti postanejo biblija množičnega gibanja in zakaj ljudje začnejo v njih verjeti. Nedvomno vprašanje odgovornosti za "levico" in "desnico"!