Umberto Eco na kavi v Ljubljani

Pred kratkim se je v mojem poštnem nabiralniku znašla brošura Pogledi na Ljubljano. Mestna občina Ljubljana pripravlja nov prostorski načrt, med številnimi akcijami, ki spremljajo ta projekt, je tudi anketa, ki so jo izpeljali v sodelovanju s Centrom za prostorsko sociologijo (FDV). K pisanju kratkega "eseja" o tem, ali je Ljubljana "naša izbira ali nujno zlo", kateri so poglavitni problemi Ljubljane in kakšna naj bi bila njena prihodnost - skratka, šlo naj bi za sugestije, ki bi utegnile koristiti snovalcem urbanističnega načrta mesta -, so povabili ljudi, ki so se že uveljavili na različnih poklicnih področjih. Šlo pa naj bi za ljudi, ki v urbanizmu, arhitekturi in sorodnih panogah niso doma. Odzvala se je pisana druščina, med katero zasledimo pesnike, direktorje kulturnih zavodov, sociologe, antropologe, fotografe, novinarje itn. Pripadniki naravoslovnih in tehničnih strok se menda niso tako evforično odzvali vabilu, družboslovci pa smo veliko bolj nagnjeni k domišljiji. V brošuri preberemo enaintrideset različnih prispevkov, avtorji oziroma avtorice šestih pa so tujci, ki trenutno dolgoročno ali kratkoročno domujejo v Ljubljani.

Večina pišočih uvodoma izrazi navdušenje nad tem, da za spremembo lahko pišejo o temi, ki neposredno ni predmet njihove stroke, čeprav se stroka kasneje vpleta v razmišljanje. Spominjam se, da sem bila novembra lani tudi sama precej navdušena nad tem, da nekoga zanima moje mnenje o zadevi, ki ni moje interesno področje. Ponavadi me ljudje sprašujejo zgolj o gledališču, kulturnem menedžmentu in položaju žensk v umetnosti, s čimer se ukvarjam, le redko pa se mi ponudi priložnost, da lahko tuhtam še o čem drugem. No, konec koncev sem le spet končala pri gledališču in modrovala o tem, kako fino bi bilo, če bi imeli v Ljubljani več vadbenih prostorov za gledališče in sodobni ples. Potem bi lahko na odrih, ki že delujejo, prikazali neprimerno več predstav, saj jih sedaj zaradi odsotnosti vadbenih prostorov obremenjujemo še z vajami. K takšnemu razmišljanju me je spodbudil poučen obisk Amsterdama in Haaga, ki je potekal približno v tistem času. V teh mestih smo obiskali zares številne plesne studie. Človeku se zazdi, da je tam v vadbeni prostor spremenjena že vsaka mišja luknja. Srce pa mi je poskočilo od blaženosti, ko sem videla, v kakšnih razmerah ustvarjajo v slovitem Nizozemskem plesnem gledališču v Haagu: ogromen oder, šest vadbenih dvoran v velikosti odra, velik bazen, dežurni zdravniki. Sanjsko!

Pogledi na Ljubljano se sicer ponašajo z nekaterimi lucidnimi zamislimi. Zelo izstopajoča se mi zdi težnja Ljubljančanov po življenju v mestu, prestolnici, ki bi bila prijazna do tujcev. Do tistih, ki jo obiščejo le za nekaj ur ali dni, in do takšnih, ki so si jo izbrali za svoj dom. Prav v dobro voljo me je spravila podoba, ki sem si jo živo predstavljala ob branju besedila Svetlane Slapšak. Avtorica opozarja, kako pomembno bi bilo za mitologijo mesta, če bi v njem za daljši čas lahko gostili eminentne svetovne intelektualce. Kako čudovito bi bilo, si predstavlja Svetlana Slapšak, če bi se v Ljubljani za daljši čas ustavil Umberto Eco, pri nas predaval in skupaj s študenti srkal kavo ob Ljubljanici. Z Ljubljano je že tako, da v njej svetovne face izstopijo le po pomoti (primer Joyce) ali pa ji posvetijo le nekaj pičlih ur kot recimo Robert Wilson, ki je dobesedno priletel, odpredaval in odletel.

Po drugi strani v besedilih tujcev, ki živijo v Ljubljani, nazorno zasledimo, da Ljubljana (kljub dobrim namenom nekaterih Ljubljančanov) zanje še zdaleč ni prijazno mesto. Kar predstavljam si, kako zagatno je živeti v Ljubljani, če prideš iz popolnoma drugačne kulture, saj se je prestolnica zdela zoprna celo mojim sošolkam na študiju nemščine, ki so prišle iz Štajerske. V Ljubljani se namreč na vsakem koraku srečamo s ksenofobijo, šovinizmom in celo rasizmom. Ti pojavi nas pogosto presenetijo, saj se potuhnjeno skrivajo pod nekakšnim lažnim imidžem "odprtega mesta". Ker imam opraviti s številnimi tujimi umetniki, ki gostujejo v Ljubljani, vem, s kakšnimi težavami se spoprijemajo v tistih nekaj dneh, ko se mudijo pri nas. Posebno temnopolti umetniki so deležni rasističnih opazk in groženj s fizičnim nasiljem, ki jim jih izrekajo Ljubljančani. Zato se mi je zdelo prav imenitno, ko sem v prejšnji Mladini prebrala neverjeten članek Mein Kampf Primoža Lampiča, ki je lepo pokazal, s čim imamo opraviti pri nekaterih predstavnikih slovenske intelektualne scene. Skrajno šovinistična stališča umetnostnega zgodovinarja, kakršna v medijih v tako eksplicitni obliki le redko zasledimo, so zbudila obilo zgražanja pri vseh, ki jih poznam, kar me je seveda razveselilo. Spomnila pa sem se tudi na to, da se skoraj nihče ni zgražal, ko je podobna stališča pred časom javno izpovedoval znani ljubljanski terapevt, ki sovražnosti ni uperil zoper tujce, temveč zoper ženske. Za nekaj časa je postal celo medijska zvezda s posvetovalno rubriko v ženskem tisku (sic!).

Skratka, Ljubljano si pisci besedil predstavljajo kot majhno, odprto, raznoliko dinamično mesto, ki ga je prostorsko lahko obvladati. Majhnost naj bi bila prednost, atribut Ljubljane le v urbanističnem in ne tudi v duhovnem smislu. Od tega smo še zelo zelo daleč. Ampak, sanje še nikoli niso bile greh!