Okus referenduma

14. člen ustave Slovenije:

"V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki."

55. člen ustave Slovenije:

"Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok."

Referendumska iniciativa in debate okoli nje razgaljajo nekatere ideološke konstrukte, ki so se uspeli vzpostaviti v zadnjih nekaj letih v zvezi z naravo demokracije in človekovimi pravicami v Sloveniji. Namreč domnevo, da je plebiscitarna demokracija nekaj na sebi dobrega (tu so do sedaj malo zalegla opozorila Matevža Krivica), da morajo politiko voditi strokovnjaki, oziroma da sta stroka in znanost "nevtralna", da so svoboda in človekove pravice nekaj danega in varnega, da je Slovenija "normalna in sekularizirana" družba, v kateri fundamentalizmi ne morejo postati večinski (to bi naj pokazal upor ob vatikanskem sporazumu), in zadnji, da gre katoliški "pro life" opciji dejansko "za življenje".

Toda razgaljanje navedenih mitov nam lahko kaj malo pomaga, če s tem spoznanjem razpolaga le majhna skupina ljudi.

Razmišljanje o referendumu, ki nas čaka 17. junija, bi moralo ob pogledu na 14. in 55. člen slovenske ustave, ki sta bila oblikovana in izborjena v začetku devetdesetih, zbuditi pri državljanih in državljankah Slovenije - če to ustavo poznajo in ji priznavajo težo, ki naj bi jo imela - najmanj precejšnje dvome v varstvo ustavnosti v tej državi. Če naj bodo v Sloveniji varovane človekove pravice in ustava bi bilo treba referendum, na katerem se bo odločalo o noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, preprečiti. Prvi razlog je načelen: zato, ker gre pri tem za plebiscitarno odločanje o človekovih pravicah, o osnovni enakosti, na kateri slovenska ustava šele temelji, in ker so to pravice, o katerih, kot je opozoril tudi Urad za intervencije v svoji izjavi, ni mogoče odločati na referendumu.

Drugi razlog pa izhaja - tudi če bi dopustili večinsko odločanje o tej zadevi - iz načela večinske demokracije: gre za to, da zaradi oblike referendumskega odločanja, ki je zdaj uzakonjena, tako kot na nekaterih prejšnjih tudi na tem referendumu po vsej verjetnosti ne bo odločala večina, pač pa manjšina, ki se je tovrstnega referenduma sploh pripravljena udeležiti. Tako se lahko zgodita dve zadevi, za kateri ne vemo, katera je slabša. Skozi malce odškrnjena zadnja vrata je lahko odpravljena temeljna raven človekovih pravic, ki jih vsebuje ustava. Hkrati si (v kratki zgodovini te države) navidezna moralna večina skozi sedaj oblikovane (problematične) vzvode plebiscitarnega odločanja začenja jemati pravico, da - tudi z manipulacijo javnosti - odloča o manjšini.

Vprašanje, ki se postavlja spričo situacije, je, ali in koliko so ustavne pravice v tej državi potem sploh varovane in ali bodo posamezniki, posameznice in manjšine še lahko verjeli v ustavo v primeru, da bo z referendumom ukinjena pravica (nekaterih) žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Kdo bo lahko zaupal ustavi ob dejstvu, da so lahko pravice kadarkoli odvzete, kot denimo v tem primeru, ko se 34 poslancev spomni, da samske ženske niso dovolj dobre, da bi lahko bile matere. In da otroci brez očetov ne bi bili ali niso vredni življenja. Katere skupine se lahko spomnijo naslednjič?

Paradoks je seveda v tem, da bomo morali prav vsi, ki sicer menimo, da je tovrsten referendum protiustaven - (če referendum bo in ker vse kaže, da se očitno bo zgodil, saj ustavno sodišče ne kaže namere, da bi ga preprečilo) - vendarle iti glasovati na tak referendum. In ne samo glasovati: če hočemo zaščititi demokratične pridobitve in raven človekovih pravic, bomo morali tistim, ki jim je dosedanja navidezno pro life linija dokazovanja poskušala oprati možgane (z nakladanjem o domnevnem kršenju pravic tistih otrok, ki jih sploh ni in jih po njihovem tudi ne more biti, o nevarnostih zlorabe zakona zaradi genskih manipulacij ter o tem, da gre tako rekoč za "protinaraven" zakon, ker je "delati otroke" najlepše "v dvoje"), poskušati pokazati ne le njihove demagogije, temveč tudi nazorno dokazati nevarnosti učinka domin, v primeru, da opcija proti noveli zakona zmaga, saj se potem ponovno odpirajo vsa temeljna vprašanja obstoječega ustavnega reda.

Prav tu se bo (dejansko ponovno po 13 letih - kot je nakazala Spomenka Hribar, ki je primerjala ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic leta 1988 z nedavno ustanovitvijo Odbora za svobodno odločanje) pokazalo, koliko solidarnosti in državljanskega čuta premorejo ljudje. V tem smislu bo v ospredju tudi resnična "etika skrbi", če ji lahko tako rečem. Problem z njo je samo, da jo je mogoče zlahka zlorabiti, kakor je pokazala rugljevsko-rasna osvojitev Kebrove sočutne argumentacije, ki je šla v smeri omogočanja oploditve samskih žensk z biomedicinsko pomočjo. Skrb in solidarnost je spretno preobrnila v argument, da gre pri noveli zakona za samske ženske, ki se nekaj penijo, ker bi se rade afnale z otroci, za katere lahko skrbijo le "primerne ženske, ki so si sposobne dobiti partnerja".

Žal Odboru za svobodno odločanje ne bo pomagala identifikacija s slovensko identiteto, ki je leta 1988 Odboru za varstvo človekovih pravic omogočila množičnost in ga odpeljala v nacionalne vode. Kvečjemu nasprotno. Na tem referendumu bo šlo na eni strani za čisti preskus človeške in državljanske solidarnosti v smislu pripoznavanja pomena pravic manjšine za pravice vseh, v smislu, da se to tiče nas vseh. Na drugi strani pa bo šlo za vprašanje, koliko je sposobna neka humana in racionalna državljanska iniciativa pojasniti svojo zadevo v času, ko argument ne "deluje", ampak vlada predvsem demagogija. Konec koncev pa bo šlo tudi za to, kako totalitarno je pripravljeno biti ljudstvo v smislu, da ga problemi drugih in solidarnost ne brigajo...