V središču sveta ali "lako je njima obo moru"

Morje, eden od naravnih globalizacijskih medijev, na oddaljene dalmatinske otoke naplavi marsikaj. V moj najljubši in najlepši zaliv jugo pozimi prinese veliko umazanije, plastenke, aluminijaste pločevinke, kakšen stol ali mizo, velika lesena bruna. Aprila spomladi je na plažo naplavilo celo mrtvo kravo, ki so jo očividci dobrohotno poimenovali Milka, preden so zlovoljno veterinarsko inšpekcijo prepričali, da jo je najprej prišla pogledat in jo potem potopila na odprtem morju. Maja je v zaliv priplaval zaboj banan, ki so si ga v zimsko-spomladanskem miru med seboj porazdelili sorodniki in sosedi.

Poleti se zgodba spremeni. Jugo je obzirnejši, bolj blag in ne naplavlja veliko tovrstnih stvari. A poletje zato priplavi marsikaj drugega. Začne se turistična invazija. Ribe potonejo globoko in ribiči, ki so sicer znani po dobrem ulovu, zapadejo v tradicionalno melanholijo, čakajoč prvi avgustovski dež po Marijinenm vnebovzetju, ki menda vse počisti in spet privabi bliže tudi sezonsko skeptične ribe. Država začne preštevati nočitve in prihode turistov. Začne se sezona. Z njo se v moj najljubši zaliv prikrade globalizacija - zaenkrat v formi trenutne združujoče se Evrope. Pretok ljudi in kapitala. Ljudje sami se sicer bolj pretakajo po kopnem, kapital pa na veliko pluje po morju (v obliki vsakovrstnih plovil t.i. navtičnega turizma). Neposredna posledica je, da moj najljubši zaliv, v katerem ni stalnih prebivalcev, nič hudega sluteč postane multikulturni objekt poletnega oddiha združujoče se Evrope, ki je odrinila ob topla morja. Madžari, Poljaki, Čehi in Slovaki so novejši gostje. Avstrijci, Nemci, Italijani in Nizozemci so prihajali že pred vojno in se po skoraj desetih letih ponovno množično vračajo. Slovenci so od nekdanjih Jugoslovanov tu tradicionalno. Edini, cenjeni in se počutijo skoraj kot doma. Morska plovila nosijo predvsem zahodne Evropejce in Slovence. Ob številnih jadrnicah, ki tudi ob ugodnem vetru plujejo na motor, je vse več hitrih, glasnih in bahavih velikih motornih čolnov, s katerimi so se včasih vozili predvsem Nemci in Avstrijci. Po kanalu, ki zaliv loči od nekaj manjših otokov, ob lepem vremenu glisirajo z velikim hrupom in zvečine sidrijo ob enem od njih. Benetton, ki s svojo jahto vsako leto pride v te kraje, si ga že dlje časa poželjivo ogleduje.

Ker do zaliva ne vodi cesta, ampak le ozka pešpot, se morajo nenavtizirani turisti zadovoljiti s pešačenjem: to so predvsem tisti, ki prihajajo iz vzhodne Evrope in s seboj nosijo hladilne torbe, saj si ne morejo privoščiti svežih morskih prigrizkov, ki jih v zalivu v sezoni ponuja svakinja. Kot praktična domačinka ceni reciklažo, zato je na mize namesto pepelnikov postavila pločevinke coca-cole, do polovice napolnjene z vodo. Zaščita pred vetrom, ogorki in požarom. Lansko leto se je nad tem krutim dejstvom bridko pritoževal počitniško razpoloženi direktor coca-cole za jugovzhodno Evropo. Coca-cola pepelniki so res zagata. Otroci neke češke družine, v kateri si pijačo privoščijo le odrasli, so se pločevink ob prihodu s plaže neznansko razveselili, a ko so razočarani ugotovili, da jim starši niso naročili coca-cole, so se vdali v usodo in srknili požirek piva iz kozarca.

V času tokratnih dveh tednov prekratkega dopusta sem bila - potem ko sem ušla pompu ob deseti obletnici osamosvojitve Slovenije - priča dvema zalivskima razglednicama navtičnega turizma, ki bi ju rada delila z bralci. Prva je demonstracija razcepa moči na linijah denarja in spola v združujoči se Evropi. Prijatelj si je po dolgih letih vdinjanja kot skipper omislil luksuzno jadrnico, s katero prevaža skupine jadranja in počitka željnih turistov. Jadrnico je luksuzno opremil in postavil ceno, ki si privoščijo le bolj premožni. Če le more, se z njo pripelje v moj najljubši zaliv. Skupine, ki jih vozi, so različne, mešane, tudi družine, ali pa - in to je najpogostejši primer - poslovneži. Tako je bilo tudi tokrat. Prijadral s tremi italijanskimi lepo zalitimi poslovneži znanega podjetja, starimi kakšnih petdeset let. Gospodje so na diskretnem potovanju imeli zagotovljeno vitko žensko spremstvo. Sedemnajst do dvajset let stara češka dekleta. Modeli, je dejal kolega, ki se ga to, kar se dogaja na barki, ne tiče. Punce so mlade so in vidi se jim, da niso profesionalke. Nerodno jim je, ko pridejo zjutraj iz kabin. A Posel je posel.. Dekleta, pravzaprav najstnice, so popoldne, ko so gospodje po opravljenem servisu očitno dremali svojo siesto, na plaži delala potičke iz mivke. Otroci so se lovili okrog njih...

Druga je patriotska podoba novopečenih bogatašev iz tranzicijske države, ki je slučajno Slovenija. Lahko bi bila tudi katera druga. Pripeljali so se z velikimi gliserji pod avstrijsko zastavo. Družine z otroki. Zasidrali so se sredi zaliva in začeli svoj dopustniški dan. Medtem so se povprečni otroci igrali v mivki, njihovi očetje - novodobni lovci - pa z maskami in harpunami pridno lovili vse, kar je bilo živega v morju, so ti gostje v morje spustili by-boate in v njih svoje od osem do dvanajst let stare mulce. Kot v go-cart avtomobilčkih so v čolničih z yamahinimi motorčki brenčali po turkizno zelenem zalivu in se več kot uro lovili, tako da si noben od kopalcev ni upal dlje od kraja. Ko je bilo zabave konec, so se vsi skupaj s starši napotili na kopno na kosilo. Za popolno skupinsko sliko je bilo poskrbljeno malo pozneje, ko so ob obloženi mizi stoje in z roko na prsih družno zapeli Zdravljico. Pa ni bil slovenski nacionalni praznik in pesem ni bila uvod v pivsko-pevski popoldan. A družba je bila v centru sveta, ki se je - vsaj tako se jim je zdelo - očitno vrtel okoli njih. Pravi patrioti.

Po vrnitvi domov sem ugotovila, da sem zamudila prvi gaypride v Ljubljani. Nič me ni moglo nič bolj razveseliti kot dejstvo, da se je vmes v Ljubljani (končno) zgodil protest proti diskriminaciji istospolno usmerjenih. Spomnila sem se na pripombo znanega Delovaga komentatorja B. Ježa, ki se je maja ob napovedanem obisku Buscha in Putina razveselil in zapisal, da bo končno v središču sveta, čeprav samo za en dan, prejšnji teden pa je, ko je pisal o nestrpnosti, Slovence svaril, naj ne bodo preveč kritični do sebe. Ej, kako različna so središča sveta in naša samopodba v njih. Ali drugače: "Lako je njima obo moru - kal po moru somo guzice plaketaju - kal ne znaju - da je more more - Jatu ca more..." (komiški pesnik Joško Božanić - Pepe).