Opozorilo: Revščina ubija - tudi umetnike

S poklicem umetnika, ki ga nekateri malce vzvišeno pojmujejo tudi kot posebno poslanstvo, je povezano kar precej mitologije. Od najrazličnejših anegdot o eksotičnem življenju in pripetljajih umetnikov in umetnic, o "naključjih", ki naj bi botrovala nastanku kultnih umetnih itn. Z umetniki in umetnostjo je v bistvu podobno kot z nosečnostjo, o kateri ljudski glas razširja celo vrsto neverjetnih reči, od katerih imajo le redke kaj opravka z dejanskim stanjem.

Za umetnike še vedno velja prepričanje, da si lahko privoščijo zvrhano mero ekscentričnosti in infantilnosti, ki včasih že rahlo meji na blaznost, katera naj bi izvirala iz viharne kreativnosti. Dolgoletni stiki z najrazličnejšimi umetniki z vseh koncev sveta so mi posredovali popolnoma drugačno podobo. "Romantični" tip umetnika je že davno out in ga dejansko prakticirajo le še kakšni manj poglobljeni, provincialni nesrečniki. Najprodornejši umetniki našega časa so v največji meri popolnoma drugačni. Pravi profesionalci. Ko ustvarjajo, seveda letajo na perutih bogate domišljije, a se obenem prav dobro zavedajo kaj in kam hočejo in so poleg vsega tudi zviti trgovci, pretkani režiserji svoje okolice, ki jo reflektirajo z zvrhano mero racionalnosti. Ravno tako zmotno je prepričanje, da študenti najbolje študirajo s praznimi trebuhi in umetniki najbolje ustvarjajo, če se veljajo v bedi in trpljenju. Ali pa tista neumnost iz hollywoodske B-produkcije o umetnikih, ki čez dan raznašajo pizze in ponoči ustvarjajo remek dela. Pa zgodbice o Mozartu ali Cankarju, ki sta se bila prisiljena spopadati s krutim vsakdanom in kroničnim bankrotom, v resnici pa sta oba prejela kar lep kup (tudi dobro plačanih) naročil, res pa je, da z izkupičkom nista ravnala ravno razsodno. Hočem reči, da je socialna stiska pekel za vsakokar in pri tem umetniki niso prav nobena izjema. Tudi umetnost za svoj nastanek zahteva določene pogoje.

Pogoji za nastanek različnih umetniških zvrsti so seveda precej različni, produkcijo pesniške zbirke, romana ali slike bi le težko primerjali s produkcijo filma ali gledališke predstave.

Vzemimo za primer slovenski sodobni ples. Po tem ko sem si ogledala festivale, ki so predstavili nemško, kanadsko, avstralsko, nizozemsko plesno sceno, se mi je slovenski sodobni ples pokazal v popolnoma novi luči. Nemci npr. so še vedno bogata država in lepo skrbijo za svoje umetnike, še posebno če ti izkažejo vsaj minimalne presežke. Koreografom in plesalcem so na voljo številne šole, kar nekaj se jih ponaša s prestižnim ugledom in bogato tradicijo, na voljo jim je cela vrsta štipendij doma in v tujini, vadbeni prostori niso noben poseben problem. O podobnih pogojih lahko pri nas samo sanjamo. A kljub temu sem po ogledu tridesetih predstav ugotovila, da se Nemci v primerjavi z nami res lahko pohvalijo s precejšnjih številom odličnih plesalcev, ki obvladajo različne plesne tehnike, na žalost pa po večini nastopajo v predstavah, ki jih ustvarjajo ne prav domiselni koreografi. Med tridesetimi koreografijami, izbranimi z različnih koncev Nemčije, so bile zares zanimive le tri. Za večino slovenskih koreografov, ki se ukvarjajo s sodobnim plesom, bi lahko rekla, da jih v primerjavi z nemškimi kolegi odlikuje večja mera lucidnosti, domišljije in včasih celo izvirnosti.

V Ljubljani imamo eno samo gledališče z majhno dvorano, ki je specializirano za sodobni ples. Ne to gledališče ne kakšno drugo, ki gosti plesne predstave, nima vadbenih prostorov. Na tem področju ne premoremo ustreznega izobraževanja in spodbudnih štipendij. Kljub temu je sodobna plesna scena pri nas dinamična in raznolika in za samostojno koreografsko pot se vsako leto odloča vse več plesalcev. Kmalu se začnejo oblikovati "neodvisne" skupine, Nemci bi jih poimenovali "freie Gruppen", ki imajo ustvarjalno energijo in moč, manjka pa jim prostor za vadbo in prikazovanje predstav. Zato različne kulturne zavode naprošajo, naj jih kot nekakšne goste vzamejo pod streho vsaj za nekaj časa. Ker ne gre pričakovati, da bo vsaka skupina dobila ravno svojo lastno infrastrukturo za izvedbo programa, so na Zahodu vpeljali model, ki ga imenujejo "artist in residence", kadar gre za koreografa tudi "choreographer in residence". Producenti, ki jih pri tem podpira država ali lokalna skupnost, obetavnega umetnika povabijo v svojo hišo, kjer naj bi mu za nekaj let omogočili čimboljše pogoje za ustvarjanje. Pogosto producent - v povezavi z državo ali lokalno skupnostjo - koreografu in njegovi skupini zagotovi redno plačo, prostor za bivanje, vadbo in prikazovanje predstav in spodbuja trženje njegovih del v domačem in mednarodnem kontekstu. Tega modela pri nas ne poznamo.

Prvi poskus v Sloveniji se je v te smeri zgodil pred tremi leti, ko je pristojno ministrstvo Cankarjevemu domu predlagalo, naj podoben status nekakšnega "hišnega koreografa" poskusno dodeli enemu od umetnikov. Producent in država sta se sporazumno odločila za koreografa Matjaža Fariča. V tem smislu je bila sklenjena tripartitna pogodba, ki je obilo obveznosti naložila producentu in umetniku, žal pa dosti premalo odgovornosti in obveznosti državi. Matjaž Farič je bil v primerjavi z zahodnimi kolegi deležen precej manjšega števila ugodnosti, a je v treh letih v kontekstu omenjenega statusa vendarle ustvaril tri mednarodno odmevne projekte, predstave Terminal, 10 stopinj pod 0 in Pohujšanje. Tu se je zaenkrat vse skupaj ustavilo. Na podlagi pridobljenih izkušenj bi veljalo pretehtati, ali ne gre za model, s katerim bi lahko tudi v Sloveniji z ustvarjanjem boljših pogojev za nastajanje umetniških del produkcijo umetnosti dvignili na višjo raven. Kajti revščina je strup za vsakogar. Nanjo niso imuni niti umetniki. In na potezi je brez dvoma predvsem slovenska kulturna politika.