30. 7. 2001 | Mladina 30 |
Globalizacija kot misterij?
"Rešitev za svetovno bedo in krizo je, da odstranimo krvosese!"
© Tomo Lavrič
Bilo je v Sarajevu, kmalu po Daytonu. Tisto poletje 1996 je eksplodiralo in implodiralo obenem - po vseh ulicah so cveteli kafići, godbe je bilo na prebitek, dekliške prsi so plale strumno in poudarjeno, osemletni otroci gojili prezrel dialog, golobradi in preprosti uniformiranci tolerirali kršitve policijske ure, v zraku pa je bilo kljub SFORjevemu naftnemu smradu vonjati neko novo upanje. Tik zatem, kakor znano, je šlo vse samo še nizdol. V hiši, kjer so me nastanili, ko sem pomagal v Kinoteki BiH, smo imeli tudi Američana s svežo diplomo iz zgodovine na Yaleu. Prav radi smo se norčevali iz njega, še več, sumljiv nam je bil, ko je tako slabo obvladoval gradivo, čeprav se je hvalil, da je izvedenec za Balkan. Resda smo vse skupaj jemali z nekaj rezerve, češ saj smo ja nativci, on pa od drugod, a vseeno nam ključni momenti niso dali miru: Fant dejansko ni obvladoval osnov, za navrh pa je bil tudi pošastno nenadarjen za zgodovino. Nekakšen ignorantski fičfirič, ki se ni mogel odločiti, ali bi šel naprej skoz balkansko in splošno bivanje z zaprtimi očmi ali pa bi jih kanček in preračunljivo le razprl, ko bi mu prišla čez utečeno pot kakšna punca. Mislili smo, da bo to kar trajalo, a nas je nekega dne le presenetil - k večerji je pristopil s široko odprtimi očmi. In belo srajco je imel in kravato. Še med čorbo je s tistim nezamenljivim srednjezahodnim telečjim pogledom izrekel tole magično izjavo: "Danes sem dobil službo za $5.000.- na mesec; tale steklenica je za nocoj, za nas." Dveh reči ne bom pozabil nikdar - da sem počasi odložil žlico h krožniku, se mu zazrl v bebavo in bledo protestantsko obličje in s tisto redko mešanico neskončne naivnosti in absolutne premoči dahnil: "Toda saj ti si v povojnem Sarajevu, človek!" Drugo, česar se spomnim, pa me v bistvu prešine vsakič, ko pomislim na globalizacijo. Vsemu tistemu novinarskemu občestvu, ki se med poročanjem o protiglobalizacijskih protestih spreneveda, rekši, kako množica sploh nima pojma, proti čemu, zakaj in za kaj protestira, bi pokazal, ko bi le mogel, Američanov pogled, ko je izjavil, da je dobil službo v Sarajevu. V tistem pogledu je bilo namreč začrtano vse bistveno - celotna špura do konca življenja, hkrati z njo pa še obvladovanje vsega sveta. Tudi njegove zgodovine. Šele s službo v Sarajevu je Tim diplomiral iz zgodovine na Yaleu. Poslej sem mu semtertja še siknil kakšno grenko, toda omizje se ni več norčevalo iz njegovega nepoznavanja balkanske zgodovine. Človek, ki mesečno prejema $5.000.-, bo pa bržčas ja izveden tudi v balkanski zgodovini; če ima diplomo z Yalea, potem pa sploh.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 7. 2001 | Mladina 30 |
© Tomo Lavrič
Bilo je v Sarajevu, kmalu po Daytonu. Tisto poletje 1996 je eksplodiralo in implodiralo obenem - po vseh ulicah so cveteli kafići, godbe je bilo na prebitek, dekliške prsi so plale strumno in poudarjeno, osemletni otroci gojili prezrel dialog, golobradi in preprosti uniformiranci tolerirali kršitve policijske ure, v zraku pa je bilo kljub SFORjevemu naftnemu smradu vonjati neko novo upanje. Tik zatem, kakor znano, je šlo vse samo še nizdol. V hiši, kjer so me nastanili, ko sem pomagal v Kinoteki BiH, smo imeli tudi Američana s svežo diplomo iz zgodovine na Yaleu. Prav radi smo se norčevali iz njega, še več, sumljiv nam je bil, ko je tako slabo obvladoval gradivo, čeprav se je hvalil, da je izvedenec za Balkan. Resda smo vse skupaj jemali z nekaj rezerve, češ saj smo ja nativci, on pa od drugod, a vseeno nam ključni momenti niso dali miru: Fant dejansko ni obvladoval osnov, za navrh pa je bil tudi pošastno nenadarjen za zgodovino. Nekakšen ignorantski fičfirič, ki se ni mogel odločiti, ali bi šel naprej skoz balkansko in splošno bivanje z zaprtimi očmi ali pa bi jih kanček in preračunljivo le razprl, ko bi mu prišla čez utečeno pot kakšna punca. Mislili smo, da bo to kar trajalo, a nas je nekega dne le presenetil - k večerji je pristopil s široko odprtimi očmi. In belo srajco je imel in kravato. Še med čorbo je s tistim nezamenljivim srednjezahodnim telečjim pogledom izrekel tole magično izjavo: "Danes sem dobil službo za $5.000.- na mesec; tale steklenica je za nocoj, za nas." Dveh reči ne bom pozabil nikdar - da sem počasi odložil žlico h krožniku, se mu zazrl v bebavo in bledo protestantsko obličje in s tisto redko mešanico neskončne naivnosti in absolutne premoči dahnil: "Toda saj ti si v povojnem Sarajevu, človek!" Drugo, česar se spomnim, pa me v bistvu prešine vsakič, ko pomislim na globalizacijo. Vsemu tistemu novinarskemu občestvu, ki se med poročanjem o protiglobalizacijskih protestih spreneveda, rekši, kako množica sploh nima pojma, proti čemu, zakaj in za kaj protestira, bi pokazal, ko bi le mogel, Američanov pogled, ko je izjavil, da je dobil službo v Sarajevu. V tistem pogledu je bilo namreč začrtano vse bistveno - celotna špura do konca življenja, hkrati z njo pa še obvladovanje vsega sveta. Tudi njegove zgodovine. Šele s službo v Sarajevu je Tim diplomiral iz zgodovine na Yaleu. Poslej sem mu semtertja še siknil kakšno grenko, toda omizje se ni več norčevalo iz njegovega nepoznavanja balkanske zgodovine. Človek, ki mesečno prejema $5.000.-, bo pa bržčas ja izveden tudi v balkanski zgodovini; če ima diplomo z Yalea, potem pa sploh.
Joseph Stiglitz, glavni ekonomist v svetovni banki med letoma 1996 in 2000, nekaj časa tudi njen podpredsednik, tačas postaja slaven izdajalec, renegat, prestopnik. Mednarodni denarni sklad (IMF) mu je dal pred dvema letoma nogo, ker je opozarjal še na kaj drugega kot na enoumen globalni trend, zdaj ga mečejo še s Stanforda. Stiglitz pametno pravi, da ni nujno, da so izjave protestniških množic zmeraj dobro argumentirane, a se brez omahovanj postavlja na njihovo stran. Ko prebiramo njegovo analizo strukture IMF, se zdi, ko da bi zrli v postavo prezidija vrhovnega sovjeta ZSSR pod Brežnjevom: "(...) Tisti starci, ki sestavljajo Sklad - in v njem so večidel starci - se pred svetom obnašajo, kakor da bi sedeli na ramenih belega človeka iz Rudyarda Kiplinga. Izvedenci IMF so nenehno prepričani, da so pametnejši, bolje izobraženi, predvsem pa manj politično motivirani kakor ekonomisti iz držav, ki jih obiskujejo. Ekonomski strokovnjaki iz tistih držav so precej dobri, nemalokrat odličnejši in bolje izobraženi od IMFovega kadra, ki ga sestavljajo predvsem tretjerazredni študentje z diplomo na prvorazrednih univerzah. (Verjemite mi: predaval sem na Oxfordu, MIT, Stanfordu, Yaleu in Princetonu in povsod sem zapazil, da se IMFu ne posreči pridobiti najboljših.)(...) Stiglitz primerja ravnanje IMFa do obubožanih, izčrpanih držav s srednjeveškim odnosom do umirajočega. Pogost komentar v tistih časih naj bi namreč bil, da je mrlič dovolj zgodaj nehal krvaveti, tako da je v njem še nekaj krvi. Uporabne, dodaja bivši insajder, glavni ekonomist, ki tačas postaja eden pomembnejših uporabnih teoretikov za argumentacijo protiglobalizacijske kampanje. Njegov nasvet je brezkompromisno jasen: "Rešitev za svetovno bedo in krizo je, da odstranimo krvosese!"
Ko smo v dneh po jeznem zboru v Genovi v naših uradnih občilih spet zasledili celo vrsto mistifikacij, češ kaj naj bi tisti protesti sploh pomenili, je šlo razmišljanje v smer, po kateri je celotna uradna novinarska klika tako ali tako že del globalizacijskega trenda, zato mlati prazno slamo - cel kup tretjerazrednih misli, nebuloze o generacijskem konfliktu, ježi na oblake in neukih množicah, primerjave z neprimerljivim letom 1968 in podobno. Kako je mogoče, da človek, ki je zadnjih 10, 15 let pri medijski zavesti in je celo doživel drastično spremembo sistema v domačem okolju, še zdaj ne razume, da je globalizacija katastrofična, ne zazna, kakšni so ljudje, ki jo zagovarjajo, ne najde nobene produktivne ideje, ko vidi, koliko ljudi protestira. Očitno imajo večinski pišoči od teh poročanj kratkoročno finančno korist, ko se obnašajo, kakor da se godi nekakšna pomota, mladostniški kiks, neupravičeno besnenje. Dolgoročno tako pišočih res ne moremo več razumeti; če kaj, so pa danes reči kristalno jasne, in to na vseh ravneh. Tudi o tem piše Joseph Stiglitz. Berimo zatorej njegova poročila o notranji strukturi IMFja, osvežimo si spomin z njegovo kratko zgodovino temeljnih napak, storjenih s strani globalistov v Aziji in Latinski Ameriki, pa bomo razumeli, zakaj so ga nagnali. In kljub globalnemu pesimizmu je sladka misel na to, da bodo kdaj zaradi razsvetljenih poročanj o protestih nagnali tudi kakšnega novinarja. K sreči pride tudi to. So reči, za katere se splača zgubiti službo.
Izsledki in poročila Josepha Stiglitza:
