S kritiko je (še vedno) križ

Že trideset let je minilo od izida posebnega zvezka revije Problemi-Razprave (št. 98-99, februar-marec 1971), ki ga je uredil Braco Rotar in v njem z izbranimi besedili domačih in tujih avtorjev zastavil razmislek o vse prej kot spodbudni ravni pisanja o likovni umetnosti in stagnaciji slovenske umetnostnozgodovinske vede. Debata o tej problematiki se je pravzaprav začela že poprej, z Rotarjevimi članki v Naših razgledih ter z raziskavami in prispevki še nekaterih drugih piscev, ki niso bili indiferentni do razvoja, metodologije in teoretskih pozicij stroke v mednarodnem prostoru. Kot je za slovenski prostor seveda že pregovorno značilno, pa razen osebnih zamer, dobršne doze užaljenosti in iz tega izhajajočih diskvalifikacijskih besedičenj nanjo ni bilo argumentiranih odzivov. Poskus kritičnega prevrednotenja nekaterih nesporno anahronističnih modelov razmišljanja o lastnostih in pomenu likovnih formulacij ter razširitve polja njihove teoretske konceptualizacije je v glavnem (vsaj v akademskih oziroma univerzitetnih krogih) ostal izoliran, čeprav je pobudil nastanek nekaterih relevantnih besedil, ki so vzbujala vsaj upanje, da so se stvari začele spreminjati. Toda na ravni visokošolskega študija umetnostne zgodovine je še naprej prevladovala negativna selekcija kadrov, ki so vztrajali pri njegovi historicistični usmerjenosti in nezainteresiranosti za drugačne interpretacijske pristope. Ambicioznejši študentje so tako dobivali in še dobivajo veliko zanimivejše informacije in študijske napotke na drugih fakultetnih oddelkih (recimo, v sklopu študija sociologije kulture) oziroma drugih visokošolskih ustanovah (FDV, ALU), v kolikor pa jih je izrecno zanimalo področje moderne in sodobne umetnosti, so si ustrezno literaturo in druge vire informacij, vključno s spremljanjem živega dogajanja na domači in mednarodni likovni sceni, pač poiskali na lastno iniciativo.

Ukvarjanje s sodobnostjo, s tistim segmentom umetniške produkcije, ki še ni zgodovinsko umeščena in zategadelj tudi ne zanesljivo vrednostno hierarhizirana, je predvsem domena kritike, ki - z vsemi tveganji, možnimi zablodami, spodrsljaji in zgrešenimi, preuranjenimi ali preveč površnimi ocenami - pravzaprav šele "pripravlja teren" za zgodovinske klasifikacije in prepričljivejše, na preverljivih podatkih utemeljene presoje. In prav (likovna) kritika je tisto področje pisanja o umetnosti, s katerim pri nas dejansko ni nihče zadovoljen. V prvi vrsti se z načini, obsegom in dosegom njenega izjavljanja ne strinjajo številni umetniki, ki so kajpada vsi po vrsti najboljši, najgenialnejši, najizvirnejši in najbolj pristni v podajanju podobe realnosti sodobnega sveta, pa tega neuki in nekompetentni kritiki ne vidijo, ne dojamejo in ne znajo postaviti na pravo (namreč najvišje) mesto; prav tako imajo nad nekompetentnostjo kritike ogromno pripomb organizatorji razstav, kajti le tisto, kar pripravijo in prikažejo v prostorih, s katerimi razpolagajo, je vredno presoje in publicitete, ker prinaša pravo kakovost in odpira nova spoznanjska obzorja, pa so njihova prizadevanja praviloma prezrta, omalovaževana ali vsaj premalo in premalokrat poudarjena, če pa že so, so na neustrezen, nestrokoven način. Najintenzivnejša, najglasnejša in po naravi stvari v resnici tudi najodmevnejša kritika kritike pa prihaja iz vrst posameznih piscev o umetnosti, ne glede na to, ali se sami deklarirajo ali pa so po svojem dosedanjem delu obveljali za znanstvenike, teoretike ali navsezadnje celo zgolj za likovne kritike. Dejstvo je, da je njihov vse prej kot prizanesljiv odnos do večinskega kritiškega pisanja (tudi besedičenja ali blebetanja, če vam je ljubše) v ogromni večini primerov umesten in argumentiran, kajti prav ta večinska - kar naravnost ji recimo rutinska, žurnalistična, recenzentska - kritika se že desetletja ne premakne s svojih ideoloških okopov, celo nasprotno, nekateri njeni predstavniki, ki pripadajo mlajši generaciji, pišejo še bolj prismuknjene, prazne in s pleonastičnimi nesmisli prežete tekste kot njihovi univerzitetni učitelji. Da se razumemo: ne gre za to, da bi oporekali različnim mnenjem in ocenam, ki jih o tako kompleksni in hkrati neoprijemljivi temi kot je sodobna umetniška produkcija, pač lahko izrečejo različni subjekti, upira se nam le brezpredmetno klobasanje, ki je bolj kot delanje sile predmetu obravnave predvsem nasilje nad jezikom, nizanje in kopičenje nekompatibilnih pojmov, kategorij in sintagem v absurdne pomenske zmazke, ki ne povedo ničesar, kar bi bilo v kakršnikoli zvezi s snovjo, ki je služila kot povod pisanju, zavzamejo pa kakšne tri četrtine prostora v razstavnem katalogu ali časopisnem članku, medtem ko je zadnja četrtina namenjena navajanju (običajno napačnih) podatkov, recimo, razglašanju Grupe 69 za neokonstruktivistično skupino, kot smo lahko pred kratkim brali v enem izmed slovenskih dnevnikov, ali deljenju naukov, kot na primer v oceni samostojne razstave odličnega predstavnika srednje generacije slikarjev, da bi morala razstavišča več terminov nameniti mladim ustvarjalcem (kar je seveda povsem deplasirana in z dejanskim položajem docela skregana zahteva, saj toliko in tako zaželjenih razstav avtorjev, ki prihajajo v najelitnejše galerije in muzeje takorekoč naravnost iz akademijskih učilnic in ateljejev, še nikoli ni bilo več kot prav v najnovejšem obdobju). Med kritiškimi cvetkami, ki smo jih lahko nedavno prebrali, je bilo tudi vprašanje, ali morda mala plastika ne izpodriva grafike, kar bi se prenešeno v kontekst bele tehnike verjetno dalo primerjati s podmeno, da pomivalni stroji očitno izpodrivajo hladilnike. Navedli smo le mikroskopski pars pro toto - komur ne bi bilo žal časa in truda, bi v objavljenih modrovanjih določenega (naj mi feministke še tako zamerijo, žal pretežno ženskega) dela mlajše in nekoliko manj mlade slovenske likovne kritike tovrstnih globokoumnosti nabral za zajetno knjigo, ki bi bila mogoče celo bestseller, kdo ve. Če se trdnost verige meri po njenem najšibkejšem členu, je takih v slovenski kritiki kar precej, predvsem pa jih bralec, ki mu ni vseeno, kaj se piše in kako se piše, opazi prej kot tistih nekaj redkih znanilcev vendarle kvalitetnejše kritiške prakse.