Kultura, samozaščita in odvečnost univerzalnosti

"Ljudje me zmeraj sprašujejo, kaj mislim o smrtni kazni, a jim nikdar ne odgovorim na to vprašanje. Seveda imam stališče o tem... Zdaj imamo približno 470 ljudi, ki čakajo na smrtno kazen... Verna sem, a to ločujem od mojega dela. Na smrtno kazen ne gledam tako kot moja vera; to je moj posel in zato ni pomembno, kaj menim o smrtni kazni. Sem metodistka". (Michelle Lyon, novinarka Huntsville Item, dnevnika mesteca v Teksasu, kjer so od leta 1982 izvršili 248 smrtnih kazni. Sama je spremljala približno petdeset usmrtitev).

"Tako ubijanje živali ne spada v našo kulturo...Kljub temu bi koline težko prepovedali, saj so del naše tradicije in folklore" (Ladislav Ponikvar, pismo bralca v Delu v debati o "obrednem klanju" in postavitvi mošeje, 7.8.2001)

Samuel Huntigton je v razvpiti, najprej kratki a pozneje razširjeni študijici Clash of Civilizations napovedal spopad civilizacij kot enega od najbolj izrazitih konfliktov prihodnosti, opozoril na ogroženost zahoda zaradi mladih, demografsko eksplozivnih in agresivnih vzhodnih kultur, priporočil, naj se zahod (politično) ne meša preveč v druge kulture in sisteme, izpostavil pomen edinosti in enkratnosti zahodne civilizacije ter potrebo po njeni ohranitvi. Ne ekspanzija, temveč zaščita, ne imperializem, temveč samoodločba je njegov motto. Ideologija svetovnih univerzalističnih zahodnih vrednot se je umaknila avtohtonosti in edinosti.

S tem smo seveda prišli na realna tla: najmanj od začetka 19. stoletja je jasno, da kapitalizem in množična družba za svojo ekspanzijo ne potrebujeta nikakršne dejanske prakse univerzalizma človekovih pravic, niti demokracije. T.i. evropocentričnost imperializmov, ki so jo mnogi antropologi in levičarski teoretiki tako kritizirali, nikakor ni pomenila, da je evropski (ali pozneje ameriški) imperializem zares izvažal evropske vrednote demokracije in pluralizma. Deloval je ravno nasprotno. Imperialistični sistemi so izvažali birokratske upravljavske stroje in upravnike, ki so v t.i. tretjem svetu zagotavljali varnost kapitalskih investicij in interesni vpliv. Pri tem nikakor ni bilo pomembno, kakšen je bil režim, ki je varnost zagotavljal. Pomembno je bilo, da se je držal Leviathanske formule "varnost za poslušnost".

Univerzalizmi so bili priročni mehanizem, ki je dobro služil tudi uveljavljanju svetovnega ameriškega vpliva. Edini problem z njimi je bil, da so jih v številnih delih sveta vzeli zares (predvsem univerzalizem enakosti, človekovih pravic in demokracije). "Ideologija" je torej imela dejanske učinke, začela je delovati tudi v praksi. Zelo nedobrodošlo. Kajti, ko so se - predvsem po padcu železne zavese - na eni strani uspele pokazati dejanske univerzalno-politične povezave in možnosti in so hkrati nastala globalna gibanja, ki so si tudi politično prizadevala za univerzalizem, je ta seveda postal odvečen. Nehal je namreč podpirati kapitalsko ekspanzijo, zahteval je politične omejitve in globalno pravičnost in to prav v imenu proklamirane univerzalnosti.

Zato se je novo geslo zahodnega sveta moralo spremeniti. Na videz zaradi "nove konstelacije" moči, ki ji kultura menda avtomatično sledi. Prav Huntigton je ekspliciral to novo ideologijo, ki po novem nasprotuje imperializmu, a za ceno zanikanja potencialne univerzalnosti. Po njegovem je imperializem nujna logična posledica univerzalizma. In če univerzalizem in imperializem delujeta po modelu vzrok-posledica, potem se je seveda treba iznebiti univerzalizma, zato da bi opravili z imperializmom. Tako ubijemo dve muhi na en mah: znebimo se hude dolžnosti in obveznosti varovanja demokratičnih vrednot sveta, hkrati pa lahko imperializem zdaj pripišemo tistim, ki zahtevajo uveljavitev univerzalnih vrednot na njihovem terenu. Partikularizem je novo geslo, ohranjanje parikularnih, a enkratnih in izjemno pomembnih vrednot zahodnega sveta: Tako postanejo imperialisti pravzaprav tisti, ki zahtevajo denimo globalne ekonomske, ekološke in politične ukrepe, ki bi zagotavljali dolgoročnejšo blaginjo ne le za zahodni del svetovnega prebivalstva, temveč tudi za ostale. Mogoče jih je obtožiti vsega hudega. Imperialisti postanejo tudi tisti, ki se na veliko razmnožujejo in ne prakticirajo praks enakosti, temveč patriarhalne vrednote, ki so za uspešen kapitalistični sistem veliko primernejše od vrednot spolne in rasne enakosti. Vedno šibkejši, manj številčni, starajoči se Zahod bo lahko preživel in se obnovil samo, če bo obnovil svojo edinstveno (ne univerzalno) zahodno identiteto in se združil, da bi se obnovil in zaščitil pred izzivi nezahodnih družb (tudi navznoter in seveda pod ameriškim vodstvom). Zdi se da je Bush idelana inkarnacija tovrstne zahodne volje do samozaščite. Le ta zagotavlja, da se v ZDA lahko ohrani smrtna kazen in da si repulikanci hkrati prizadevajo "za življenje", da torej antiuniverzalistično geslo po potrebi deluje tudi navznoter. Po tej logiki lahko nekoč tudi prepoved abortusa postane ekskluzivni pogoj za vstop neke države v Nato!?

Samoizolacija, lokalizacija, zamejevanje itd. torej nikakor ni samo sindrom kakšnih majhnih narodov (kar jih seveda ne opravičuje). Slovenska osamosvojitev denimo in način, kako je funkcioniral nacionalizem zadnjih dvajset let, kažeta na paralelo s to ideologijo, ki si prizadeva za "samozaščito" proti univerzalizmu, lokalizacijo nasproti političnemu globalizmu, saj detektira predvsem "ogroženost" ne le vrednot zahodne civilizacije, temveč tudi fizično ogroženost. Samozaščita je glavno geslo novih slovenskih borcev proti "tujim" kulturam, navadam, usmerjenostim in civilizacijam. Nihče od njih ni rasist, ksenofob, ali homofob. Vsi se samo branijo in vsi nekoga ali nekaj v imenu kulture rešujejo ali mu pomagajo. Oblak iz Šiške je reševal begunce pred "neznosnimi razmerami", Jelinčič rešuje "slovensko državo" pred obtožbami rasizma, tretji spet živali pred "obrednim klanjem".