Enake možnosti ali "snađi se, druže"

Ta teden me je eden od kolegov med novinarji spričo organizacijskega cirkusa, ki sem ga imela okoli mednarodne poletne šole o perspektivah politik enakih možnosti v vzhodni in srednji Evropi, vprašal, zakaj vendar razpravljati o politikah enakih možnosti tukaj in zdaj, po desetih letih odmaknjenosti od sistema, v katerem so bile enake možnosti tako rekoč zapovedane.

Seveda je vprašanje zelo umestno, kljub temu da že vrabci na strehi čivkajo, da so nekatere spremembe, ki jih je povzročila uvedba kapitalizma in logike večinske demokracije, pravzaprav zelo nedobrodošle, saj so povzročile velike ekonomske, socialne in statusne razlike tako med posamezniki in posameznicami kot tudi med skupinami ljudi in regijami. Država, ki sledi principu "enakosti" in enake obravnave pri svojem obleganju posameznikov, trči ob različne tudi zelo materialne "količine" socialne in politične moči, s katero razpolagajo. In ko so tisti z manj moči obravnavani "enako", so pravzaprav obravnavani neenako in njihova neenakost se multiplicira. Tako se lahko v različnih pravnih, političnih in socialnih strategijah, ki načeloma sicer ne nasprotujejo načelu enakosti in enake obravnave, skrivajo diskriminatorne prakse, ki jih lahko tudi nihče ne opazi, saj "v bistvu" državljane in druge prebivalce obravnavajo "enako".

Ideologija prehoda v demokracijo, ki je (ne glede na ideološko usmeritev pridigarjev) na začetku pridigala razcep med svobodo in enakostjo, je v večini vzhodnoevropskih držav uspešno demontirala enakost kot politično vrednoto in otežila njeno legitimizacijo - ne glede na siceršnje vrednote med prebivalstvom. Zanimivo pri tem je, da največji del ideološko nacionalno desno uvrščenega spektra zdaj nenadoma spet skrbijo nekateri pojavi družbene izključenosti, socialne in druge neenakosti in da je prav to tisti propagandno-volilni potencial, na katerega računajo nacionalne in tudi bolj ekstremno nacionalistične desnice. Jožeta Pučnika, denimo, je letos ob desetletnici osamosvojitve v pogovoru za Večer skrbel prav moment socialnih neenakosti, čeprav mu je bilo težko zanikati, da se je prav Demos s svojo privatizacijsko in denacionalizacijsko naglico boril za novi kapitalizem (ne glede na to, ali ga zdaj vidi kot 'pravega' ali ne). Jasno je, da v tem segmentu obstaja neverjetno velik mobilizacijski potencial, ki seveda zadeva predvsem znotrajnacionalni razcep, torej neenakosti "med Slovenci", ki zajemajo ne le razredne in statusne razlike, temveč tudi regionalne, kar se je še posebej jasno pokazalo v primeru aktualnega konflikta med centralno in mariborsko oblastjo.

Glede na povedano se zdi zastrašujoče (v smislu možnosti negativne politične mobilizacije in potencialnih konfliktov), da v Sloveniji ne obstaja politična opcija, ki bi bila sposobna začeti resno razpravo o problematiki enakih možnosti, ki se nanaša ne le na različne marginalizirane skupine, temveč tudi na druge širše socialno prizadete, konstruirane skupine. Dosedanje razprave so imele zvečine omejeno predvolilno naravo in so ponavadi takoj po volitvah zatonile. Debata o potrebi po politikah enakih možnosti v neki družbi je zmeraj priznanje, da obstaja strukturna diskriminacija in da posamezniki in posameznice niso popolnoma sami krivi za svoj položaj, ampak so v ozadju družbeni in politični mehanizmi, ki jih v neki diskriminatorni položaj in s tem tudi v socialni skupino zvečine avtomatično potisnejo - ne glede na njihove želje in hotenja. Hkrati pomeni priznanje, da problem ni neka posebna, priložnostna, iztožljiva diskriminacija posameznikov, temveč da gre za problematične strukture, ki se obnavljajo in ki bodo brez sistematičnih korektivov še naprej reproducirale svojo logiko. V novih tržnih gospodarstvih, kjer je prevladala ideologija, da si mora najprej vsak pomagati sam, da mehanizmi podpore ljudi destimulirajo in da podpirajo lenobo, pa si je tovrstno priznanje oblasti in političnih elit zelo težko priboriti.

Med zahteve pri vzpostavljanju politik enakih možnosti sodijo tako ukrepi povečevanja prisotnosti neke skupine pri vzvodih oblasti kot tudi drugi podporni ukrepi (socialni in drugi) za to skupino, zato da bi se izboljševali položaj, moč in vpliv posameznikov oziroma posameznic. Na največ alergije seveda naletijo prvi (spomnimo se samo na probleme ob zahteve po kvotah Albancev v makedonski policiji). Ukrepi imajo lahko različna imena. Od "pozitivne akcije", do t. i. pozitivne diskriminacije ali enakih možnosti. Pozitivna "diskriminacija" je najbrž eno od manj primernih imen, saj implicira diskriminacijo nekoga ali neke skupine, česar pa nihče ne vidi rad. Argumenti za tovrstne politike so lahko različni in seveda za seboj lahko potegnejo homogenizacijo, pa tudi stereotipizacijo kake skupine, še posebej, ker se morajo naslovniki/naslovnice, zato da bi bili deležni/deležne ukrepov in "podpore" s to skupino posebej identificirati, kar mnogi neradi počno, drugi pa znajo izkoriščati. Pa vendar nas niti to niti najpogostejši argumenti, češ da gre za "preferenčno obravnavo", ki v načelu nasprotuje "enaki obravnavi", ter pogosto navdušena medijska promocija nekaterih težav ne bi smeli odvrniti od razprave in zahteve po politikah enakih možnosti. Da ne bo prepozno ...