Kako je lep svet

V svoji zadnji kolumni letos si bom oddahnila. Pozabila bom na domačo kulturno sceno, ki se je v mojih letošnjih prispevkih pojavljala kot osrednja protagonistka. Decembra se ponavadi nostalgično vračamo v preteklost. In obračunavamo. Z letom, ki se izteka. S preteklostjo. Misli so polne podob. Nekatere so že močno zbledele in jih ni več mogoče razbrati. Druge so tako žive, kot bi se zgodile šele včeraj. Zdi se, da bodo ostale do konca. V takšnem vzdušju sem razmišljala o številnih umetnikih, s katerimi sem se srečevala. Koliko različnih gledaliških izrazov. Vsak išče po svoje. Zato se od leta 2001 poslavljam s tremi anekdotami. O srečanjih z umetnikih, ki so name napravili nepozaben vtis.

Pravzaprav poznamo tri tipe gledaliških režiserjev. Repertoarni režiserji, ki se selijo iz gledališča v gledališče in srečo preizkušajo vsakič z drugim ansamblom. Festivalski režiserji, ki z isto skupino privržencev ali z različnimi sodelavci krožijo med gledališkimi festivali. In pa ustvarjalci, ki so zbrisali ločnico med življenjem in umetnostjo. Gledališče je dobesedno njihova družina in način življenja. Popoln antipod kakšnega Thomasa Manna, ki si ga vedno predstavljam kot urejenega meščanskega soproga in očeta. Šele, ko sede za svojo lično pospravljeno pisalno mizo, si privošči ljubezen do mikavnih poljskih adolescentov. Wlodzimierz Staniewski, Raimund Hoghe in Romeo Castellucci sodijo v tretjo kategorijo.

V bližini mesta Lublin leži vas Gardzienice. Skromne hiše poljskih kmetov, med katerimi se pasejo krave. Zdi se, da so zaenkrat vse še pri pameti. Idilična pokrajina, sredi katere stoji pravljična palača iz 17. stoletja. Popoln mir. Na pročelju plapolajo le tanki, prosojni zastori, s katerimi se poigrava veter kot pri Tarkovskem. Trdnjava Wlodzimierza Staniewskega, duhovnega vodje, guruja gledališke skupine Gardzienice, ki se je kot komuna oblikovala že v 60-ih. Nekateri so z njim že od začetka. Največ pa je takšnih, ki so prišli, se naužili svoje porcije ljubezni in sovraštva in odšli. Staniewski je gledališki arheolog. Planet, ki ne sodi v nobeno galaksijo. Na podlagi ljudskega pesništva, ki ga s svojo skupino raziskuje po vsem svetu, rekonstruira antično glasbeno izročilo. Ustvarja nekakšno ekstatično glasbeno gledališče, ki je zanj vedno maša. Znajdem se pred vrati iz masivnega lesa in potrkam. Odpre mi dolgolaso dekle v rjavem platnenem krilu, ki ga prekriva lanen predpasnik. "Rada bi govorila z gospodom Staniewskim," ji rečem. "Zaenkrat to še ni mogoče," mi skrivnostno odvrne, "svetujem vam, da se najprej sprehodite po bližnjem gozdičku." Ne preostane mi drugega, kot da se res odpravim na izlet. Zame, ki sem nepopravljivo odtujena od narave, je vsako drevo doživetje. Naenkrat se vame zakadi majhen, zoprn pes. Renči in se repenči. Sprašujem se, kaj naj ukrenem in tedaj izza grma zaslišim odločen moški glas: "Brando! Kuš!" Nemogoče, ščenetu je ime Brando. Glasu se pridruži moška postava. Prevzetnost in pristranost 20. stoletja. "Vi ste gotovo dama iz Ljubljane," mi reče po nemško. Staniewski prezira običajnost. Začne se kratka, skupna gledališka avantura.

Jesenski Bruselj ponoči. Mesta ne poznam. Mimo številnih ribarnic se odpravim do Kaaitheatra. Prodajalci hrupno zapirajo žaluzije in na pločnik mečejo gore ledu. Ledene kocke mi pokajo pod stopali, vzdušje je prav božično. V poltemi gledališke dvorane najdem svoj sedež. Luč ugasne. Zaslišim prve takte božanske Donizzetijeve arije Una furtiva lagrima. Luč počasi osvetli moško telo, razgaljeno do pasu, s hrbtom obrnjeno proti občinstvu. Nekaj pedi nad tlemi visi na nekakšnem trapezu in se počasi ziblje. Zibanje se ustavi. Drobno telo se spusti na tla. Moški je velik kot kakšen dvanajstletni deček. Njegov hrbet je zaznamovan z veliko grbo. Lepota in groza se zlijeta v eno. Tako se začne Meinwarts, monodrama nemškega umetnika Raimunda Hogheja. Hoghe pripoveduje o preteklosti. O umetnosti, nacizmu, aidsu, lepoti, ljubimcih. O materi, ki si je med skrivno nosečnostjo tako tesno povijala trebuh, da je sin ostal majhen in zgrbljen. Po predstavi ga čakam v romantičnem gostišču za vogalom. Na mizah brlijo sveče. Vzdušje je zaspano. Odprejo se vrata. Vstopi Raimund in prostor oživi. V črnem plašču, ovit v rdeč šal spominja na Lutreca. Vsi ga poznajo. Na poti do moje mize se ustavi pri številnih gostih, s katerimi kramlja in jih poljublja v pozdrav. Ko čez čas že veliko bolje spoznam tega umetnika, ki si je sloves najprej ustvaril kot dolgoletni dramaturg Pine Bausch in pisec občutenih esejev, mi pravi: "Kako čudovito bi bilo, če bi skupaj ustvarila majhno gledališče. Opoldan bi z elegantnimi palčkami jedla suši in poslušala Josepha Schmidta." Raimund sanja z odprtimi očmi. Začne se kratka, skupna gledališka avantura.

Polnoč v Rimu. Samevam v čisto praznem hotelskem baru. Pravkar sem si ogledala Julija Cezarja v režiji Romea Castelluccija. Bruta in Kasija odigrata anoreksični dekleti, ki se kot živa okostnjaka pomikata po odru, posutem s pepelom. Neizprosna podoba apokalipse. "Kako lep je svet," reče Brut Kasiju čisto na koncu. Nikogar ni, da bi mu povedala, kako sem iz sebe. Poskusim s točajem. Pozorno me posluša in mi obljubi, da si bo jutri ogledal predstavo, čeprav še nikoli v življenju ni bil v gledališču. Naslednji dan spoznam Romea. Pridruži se mu žena Chiara in pet otrok, šesti, najmlajši, ki mu še nagajajo plenice, pa prihlača za njimi. Družina Castellucci skupaj, z otroci vred - ti nastopijo v plinski celici Auschwitza v predstavi Geneza - ustvarja popolnoma unikatno gledališče, ki me vedno znova spomni na Muellerjev stavek: "Moje misli so rane v mojih možganih." Začne se kratka, skupna gledališka avantura.

Namesto novoletnega voščila za konec lahko le pritrdim: "Kako lep je svet."