Šok koridor

Očitke, ki jih dr. Janez Rugelj goji do nekaterih soljudi, topot pustim pri strani in si zadam težjo, abstraktnejšo nalogo. K takšnemu izzivu me sili že preprosto dejstvo, da v bližini ni prav veliko osebkov, ki bi jih "izvedensko" vznemirila sledeča izjava; grem se torej "stroko": Strastni psihiater, ki je tik pred tem, da postane tisto, kar si želi - o groza, mar so to izsanjane sanje? - namreč "moralna avtoriteta", je v svojih prolegomena k predavanju, ki ga kani imeti v sredo, ne povem kje, da nadčloveku ne delam nepotrebne reklame, zapisal tudi nekaj malega o glasbi. V pasusu, kjer spregovori o zastrupljanju mladih, o alkoholu in drogah kot posledici slabo urejenih (medspolnih) razmerij v "družini", nahajam tudi sintagmo shizofrena glasba - mladi da se tudi vdajajo shizofreni glasbi. Kar zastrigel sem z uhlji, ko sem to prebral, moja reakcija pa je šla na dvoje. Njen čustveni del je spočetka pobesnel, češ ljudje, ki jih dr. Rugelj blati, se vsaj lahko branijo, glasba pa tega ne more, zato se mi je zdelo opletanje z njo, kakor da bi avtor izjave tepel žival. V drugem delu reakcije pa sem začutil nekakšno kompetenco, domala kar ambicijo, da vsaj na kratko predočim, kam, v kak osir je tokrat dregnil dr. Rugelj. V bistvu si to lahko dovolim kot soavtor socialnega eksperimenta, v katerem mladim in manj mladim noč za nočjo strežem z opoji, tudi glasbenimi, pri čemer že empirično ne zaznavam nobene bolezni, dodajam kvečjemu skromno osebno opazko, da ljudje v teh časih laže, raje in globlje plešejo kot poslušajo.

Kakšna in katera glasba je torej "shizofrena"? Od evropocentrične polifonije, amerocentrične politeksture ali afrocentrične poliritmije, stoletja torej ves svet zapaža gradivo, ki ščemeče v ušesu, mede trebušno votlino oziroma zapleta plesni korak. Občinstvu večkrat ni jasno, za kaj gre, pa gradivo bodisi zavrne ali pa zato v njem toliko bolj produktivno uživa. Še najpreprostejše enoglasje utegne biti "shizofreno" - znan je kliničen primer avstrijskega skladatelja dr. Arnolda Schenka, ki leta 1989, po petnajstih letih vegetiranja v linški psihiatrični ustanovi razglasi, da je prišel do bistva svojega kompozicijskega postopka, tako da poslej ure in ure vztraja zgolj in samo pri dolgih tonih klavirske note mali f. Izvedensko muzikološko pričanje v glasbeno-mišljenjsko dovolj racionalni Avstriji psihokonziliju naposled dokaže, da je Schenk "notranje povsem konsistenten avtor". Prisiljeni so ga spustiti v domačo oskrbo, k hišnemu klavirju; odsihdob ima težave samo še z inštitucijami, material mu je jasen. Strogo akademsko razmišljanje nas pri tem zgledu spomni, vzemimo, na Roberta Schumanna - tudi njemu je v glavi brenčal en sam idealen ton, slišal je eno samo idealno višino. Pozne Beethovnove klavirske sonate hlepijo po nezapisanem, a slišnem izzvenu tona - vse za skladno razmerje med sistemsko in asistemsko rešitvijo; razvita romantika vobče in obsesivno stremi k "tretjemu" klavirskemu glasu, k teku stvari, ki ga uho zaznava med basom in diskantom, ne da bi bil sploh zapisan. Bolj ko sta se s konservatorija izganjali improvizacija in svobodno glasbeno razmišljanje, več je v (zahodni) glasbi skritih zamisli, pasti, odmaknjene svežine. Je mar "shizofrena" Wagnerjeva neskončna melodija, Mahlerjeva zdaj prekinjana zdaj paralelna tematska gradnja, je ta Rugljeva žrtev ubogi Hugo Wolf? So to Schoenbergova razširitev terčnih spon na dvanajsttonski sistem, Stravinskega nezadržen elan, futuristična zamisel o svetovnih elektronskih napravah, Cage in iskanje tišine ... ? Je "shizofren" Pierre Boulez, ker je leta 1961 nekje zapisal, da bi bilo treba "požgati vse opere tega sveta" - ali je "shizofrena" švicarska policija, ker ga 5. decembra 2001 zaradi te izjave osumi terorizma in zaslišuje tri ure? Je shizofren Vinko Globokar, ker se norčuje iz uradne glasbene politike in mu je najbrž v tem kontekstu vseeno, ali bo dobil Prešernovo ali ne? Z vso resnostjo in z veseljem dodam, kaj se mi zdi v "klasičnem" svetu dejansko shizofrena glasba - to je tista glasba, ki je v kompozicijskem postopku spisana z vsem pričakovanjem, žarom in z zadovoljstvom, potem pa jo orkester izvede medlo, nezainteresirano, lenobno, profano, brez občutka za kolektiv ... To je shizofrena glasba par excellence.

Domnevati pa je, da dr. Rugelj ni imel v mislih ti. resne glasbe, ampak so ga resno zaskrbele druge zvrsti - zvrsti, ki jih poslušajo in nanje plešejo tisti mladi, ki se jih je lotil obsojati iz preprostega razloga, ker so za vselej ušli njegovemu terapevtskemu diapazonu. Kakor nalašč je to ista mladež, ki rada uhaja tudi uradnemu in letargičnemu glasbenemu življenju, in toliko se dr. Ruglja teza ujema z nevarno nacionalmuzikološko trditvijo, po kateri se glasba deli izključno na resno in pop sfero - kar zares pomeni razbijanje zvočne družine in povzroča drastične promocijsko-recepcijsko-socialne, torej znotrajkulturne težave. Že tisti mili plešasti možicelj z naočniki iz Kusturičevega Se spominjaš, Dolly Bell?, tisti prototip prvinskega klubskega upravnika, ki z zadovoljstvom pogleduje po prostoru, preden Slavko Štimac zapoje "24.000 baci" in bend kakor po čudežu začne delovati, bi na tem mestu lahko povedal vse o neskaljenosti tiste sreče, ki zaplapola, ko se ta ali oni prostor glasbeno razpre. Bojim se, da dr. Janez Rugelj nima v mislih nobene konkretne shizofrene glasbe - navsezadnje je shizofrenost glasbe po strokovni definiciji nekakšna tavtologija - pač pa samo insinuira in aktivira zavist do sveta, ki mu ni blizu, do abstraktnega zvočnega sveta. "Guess I'll hang my tears out to dry ..."

Sapienti sat! Še končna izvedenska ugotovitev: Antropologija in sociologija glasbe se v celoti ograjujeta od teze dr. Janeza Ruglja, da ima glasba kar koli opraviti s psihičnimi težavami mladih in z razbijanjem družin, saj za to ni ne v zgodovini ne v sedanjosti nikakršnega dokaza. Problemi so drugje in so kompleksni. Teza kot taka pa se ovrže. Še nedolžna opazka za cenjeno poroto: Zamislite se nad dejstvom, kako to, da se za "moralne avtoritete" zmerom in povsod razglašajo ozkogledi in ozkosrčni ljudje ...