Ukradena podoba

Te dni sem ob vhodu v eno izmed ljubljanskih cunjarnic uzrl kovinsko tablo s trikrat ponovljeno reprodukcijo znamenitega portreta Che Guevare in začuda je bil na robu kompozicije celo naveden priimek avtorja (fotografske) podobe, ki je bila v minulih desetletjih neštetokrat vir vseh mogočih oblikovalskih predelav in aplikacij. V ogromni večini primerov je namreč fotografova signatura izpuščena, čeprav sodi prav ta upodobitev "viteza gverile" med najpogosteje reproducirane fotografske ikone, narejene v minulem stoletju. Njegov avtor, kubanski fotograf Alberto Korda, je pred dobrega pol leta, natančneje, 25. maja 2001, nenadoma umrl med delovnim obiskom v Parizu, zato morda ne bo odveč, če mu v nepregledni množici tako ali drugače prezrtih osebnosti in dogodkov, ki so pustili svojo sled na teritoriju vizualnega spomina generacij, izoblikovanih v desetletjih po drugi svetovni vojni, vsaj na tem mestu namenim skromen hommage.

Korda, rojen 1928 kot Alberto Diaz Gutierrez, je začel svojo kariero kot modni fotograf, po zmagi Castrove revolucije na Kubi pa se je zapisal reportažni fotografiji. Množična zborovanja, spravilo sladkornega trsa, prizori iz tovarn in portreti Fidelovih najožjih sodelavcev so motivi, ob katerih se je ostril njegov avtorski pogled, njegove mojstrsko dodelane fotografije, zdaj polne dramatične napetosti, zdaj prežete z oniričnim idealizmom zanesenega revolucionarja, smo lahko spremljali v številnih publikacijah in si jih ogledovali na razstavah, ki so mu jih zlasti po pregledni predstavitvi na perpignanskem festivalu fotožurnalizma Visa pour l'image leta 1989 prirejali v najuglednejših muzejih in fotografskih razstaviščih po vsem svetu. Med več stotimi Chejevimi portreti, shranjenimi v njegovem arhivu, je v status ikone povzdignjen posnetek, nastal v Havani 6. marca 1960 malo pred pol dvanajsto po lokalnem času, med pogrebno slovesnostjo, posvečeno žrtvam atentata, ki ga je bojda pripravila in izpeljala CIA (v zrak je zletela francoska ladja, ki je na Kubo peljala pošiljko belgijskega orožja in municije, umrlo je 80 ljudi, 200 je bilo ranjenih): Fidel Castro je kot običajno odgrmel svoj neskončno dolg govor, pospremljen z vzkliki Patria o muerte! in Venceremos!, tragično preminulim sta se poklonila tudi Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir, za trenutek se je od nekod prikazal legendarni Che - Kordi je uspelo, da ga je dvakrat ujel v objektiv (vertikalni in horizontalni posnetek), ko je hotel na sprožilec pritisniti še tretjič, Cheja ni bilo nikjer več, ostal je le na filmu kot Guerillero Heroico, kultna podoba, kmalu ovekovečena na plakatih, majicah, priponkah, nalepkah...ukradena in zlorabljana vse do današnjih dni, kajti fotograf zanjo iz naslova avtorskih pravic nikoli ni bil deležen niti prebite pare. Romantični portret dolgolasega revolucionarja z baretko, okrašeno z zvezdo in Chejev pogled, ki se izgublja nekje daleč v idealiziranih "rdečih zarjah", sta namreč postala plen italijanskega založnika Giacoma Feltrinellija, menda velikega simpatizerja kubanske revolucije, a tudi spretnega in brezobzirnega poslovneža, ki mu je Korda ob nekem srečanju v Havani velikodušno dovolil, da po njegovi fotografiji brez kakršnekoli odškodnine založi poster v milijonski nakladi. Prebrisani Italijan, tipičen "kaviar-levičar", je po Chejevi smrti oktobra 1967 posterje natisnil ter jim dodal drobcen, a pomenljiv napis copyright Feltrinelli in milijoni dolarjev - ne samo od posterjev, ampak tudi od razglednic in vse druge potrošniške šare, na kateri je moč najti Kordinega Cheja - še zmerom pritekajo na Feltrinellijev bančni račun. Kuba žal ni podpisala bernske konvencije o intelektualni lastnini, Alberto Korda pa je na pogosto postavljena vprašanja, zakaj ni uveljavljal svojih nespornih avtorskih pravic v zvezi s Chejevim portretom, nekolikanj neprepričljivo odgovarjal, da se mu finančno okoriščanje s podobo osebnosti, ki jo je tako globoko spoštoval in z ideali, ki jih je portretiranec poosebljal, zdi nemoralno. Prekipelo mu je šele lani, ko je neka britanska reklamna agencija zlorabila njegovega guerillera za oglaševanje vodke - Ernesto Che Guevara namreč nikoli ni pil alkoholnih pijač in Korda te profanacije revolucionarjevega lika ni mogel resignirano pogoltniti. Kljub temu je bil do otoških reklamarjev razmeroma prizanesljiv, sprejel je sporazumno poravnavo, londonsko sodišče mu je priznalo tudi neodtujljivo avtorstvo fotografske stvaritve in 50.000 dolarjev odškodnine, ki jih je nemudoma nakazal neki nevladni organizaciji za nakup zdravil za otroke, s komentarjem, da bi Che, če bi bil še živ, ravnal enako.

Zdaj sta tako ukradena podoba kot njen avtor (koliko tistih, ki so si vtisnili v spomin portret v rahlem spodnjem rakurzu, je dejansko vedelo ali se sploh vprašalo, kdo ga je posnel ?) del zgodovine, ne samo fotografske in ne samo kronike neke generacije, ki je iz ene same fotografije naredila trajen simbol iskanja same sebe. Fotografi, fotografski zgodovinarji, organizatorji mednarodnih fotografskih srečanj in vse drugi, ki so imeli priložnost, da so se enkrat ali večkrat srečali z Albertom Kordo, vedo povedati, da je bil neverjetno prisrčen, širokogruden in strasten človek, ki je ljubil rum, cigare, ženske in revolucijo, za nekatere hidalgo, za druge companjero, vsekakor pa Kubanec od glave do peta in predvsem v dno duše. Jose A. Figueroa, fotograf agencije Taiga, ki je z njim prijateljeval skoraj štirideset let, se ga spominja kot vsestranskega, takorekoč popolnega fotografa, ki mu nobena tematika ni bila tuja, k vsakemu motivu je pristopal z enakim navdušenjem in z enako zavzetostjo, svoje bogate izkušnje pa je bil vselej pripravljen deliti z vsakomur, ki ga je vprašal za nasvet. Evropski kolegi, ki so ga obiskovali v Havani, so mu radi prinašali fotografski material, ki ga je na Kubi - tako kot marsikaj za nas povsem vsakdanjega - dokaj težko dobiti, ob novici o njegovi smrti pa bi se verjetno brez izjeme pridružili pozdravu Nicolasa Reynarda Gracias, Alberto y hasta la fotografia siempre!