Bliža se Prešernov dan

Nekateri pravijo, da je kulturni praznik čisto brez zveze. Se ne strinjam. V principu so mi všeč kulture, v katerih se čimveč praznuje. Zakaj si rituala ne bi privoščili še v imenu umetnosti. V Sloveniji še vedno prevladuje mit o kulturi kot nekakšni razsvetljeni beračici, ki v primerjavi z ostalimi družbenimi segmenti nikakor ne more prilesti na zeleno vejo, zato ji ne preostane drugega kot da mazohistično uživa v svojem večnem trpljenju. Vse skupaj ni nič drugega kot ena velika utvara, saj je bil leta 2000 v Sloveniji delež javnih sredstev za kulturo v bruto domačem proizvodu 0,90 odstotka, kar je odstotkovno celo več kot v marsikateri drugi evropski državi. Veliko bolj problematično pa je, kam in zakaj gredo vsa ta sredstva, kar pa je seveda stvar kulturne politike.

Kulturna pokrajina je v Sloveniji precej dolgočasna. Denar gre kar po inerciji vedno v iste žepe, tako da se pri mizi mastijo vedno eni in isti požeruhi, pod mizo pa drobtine lovijo ravno tako eni in isti sestradanci. Kajti pri nas resna evaluacija dela kulturnih producentov, ki se hranijo z javnimi subvencijami, sploh ne obstaja. Kulturna politika nekatere producente kot nacionalno pomembne deklarira kar same po sebi, medtem ko so vsi drugi že v principu manj vredni. V medijih zadnje čase Nizozemski hvalospeve pojejo tisti, ki želijo nekaznovano zvijati jointe, kakor tudi pristaši legalizacije prostitucije, od cvetoče Nizozemske pa bi se marsikaj lahko naučili tudi kulturniki. Tamkajšnja kulturna politika kar a priori ne priviligira prav nobenega od porabnikov javnih sredstev, so nas pred kratkim poučili nizozemski gostje na obisku v Ljubljani. Prav vsakdo, pa če je še taka karizma, je po določenem obdobju postavljen pod drobnogled in če se izkaže, da z javnimi sredstvi ni postoril prav nič pametnega, se producentska enota razformira in na novo vzpostavi s čisto novo ekipo ali pa gre za večno rakom žvižgat. Seveda pa je veliko vprašanje, kdo bi sploh lahko koga pravično ocenil v naši majhni kulturi, kjer so si praktično vsi v sorodstvu, če ne že v sorodstvu pa vsaj povezani z raznoraznimi intimnimi zgodbami.

Toda vrnimo se raje h kulturnem prazniku. Uvodoma sem izrazila veselje nad dejstvom, da februarja praznujemo v imenu umetnosti in kulture. Vsakič znova pa me zmoti imidž tega praznika, ki ga zaznamuje podelitev Prešernovih nagrad in osrednja slovesnost v Gallusovi dvorani. Scenarij je večen in nespremenljiv. V dvorani se zbere približno tisočštiristo politikov in kulturnikov, ki spoštljivo vstanejo, ko zaslišijo državno himno. Vzneseno zaploskajo slavnostnemu govorcu. Ta navadno modruje resno in dolgo. Čudno, v vseh teh letih mi razen zares odličnega Tomaža Šalamuna ni ostal prav nihče drug v spominu. Na odru se zvrstijo nagrajenci. Skoraj vsako leto gre za nenavadno mešanico dobrih umetnikov, med katerimi so celo takšni, katerih dela zaznamujejo evropski kulturni prostor, in pa takšnih, katerih ustvarjanje je vprašljivo celo v lokalnih okvirih. Nagrajenke so v primerjavi z moškimi kolegi ponavadi prava redkost in bolj za okras. Sem ter tja kakšen od nagrajencev nagrado zavrne, da bi javno izrazil globoko zamero in prezir do prostora, v katerem ustvarja, kar seveda pripomore k morbidnosti dogodka. Sledi prisiljena odrska oblika, ki ji pravimo proslava. V vseh teh dolgih letih se raznorazni režiserji spopadajo z mukotrpno nalogo, kako na velikanskem odru čimbolj izvirno in na doslej še nikoli udejanjen način recitirati Prešerna. Res utrudljiva in zoprna reč. Vse skupaj prenaša televizija in predstavljam si, da ne gre za eno od bolj priljubljenih oddaj, saj večina gledalcev verjetno kaj kmalu preklopi na kaj bolj dinamičnega. Po zaključku slovesnosti se večina v dvorani praznujočih odpravi na sprejem. Tu se televizijski prenos konča. Škoda, saj so kulturniki, ko jih sprostita hrana in alkohol, precej bolj zabavni. Če je trenutno moderno, da na televiziji nastopajo resnični ljudje v umetnem okolju, sem prepričana, da bi bil prenos naravnih kulturnikov v njim naravnem okolju prav tako precej zanimiv. Ministrstvo za kulturo je lani v nagrade, proslavo, sprejem in celotno obeleževanje v okviru osrednje prireditve investiralo 17.905.000 tolarjev.

Zame pa je najbolj moteč duhovni ustroj celotnega dogodka, ki je arhaičen in zaprašen. Prireditev namreč vedno močno poudarja predstavo, da je umetnost izraz duha ljudstva in v ospredje postavlja definicijo o nacionalno samobitni umetnosti. Podobno nacionalno samopotrjevalno razumevanje umetnosti je bilo v evropskem prostoru pod vplivom romantike v modi predvsem ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja, ko je predvsem zaradi nemškega fanatizma in agresivnosti v 30-ih in 40-ih letih vsa reč prišla na zelo slab glas. Namesto zavesti o dinamičnosti, o globalnem prepletanju zamisli in idej, ki prežema sodobni svet in njegovo umetnost, se v Sloveniji februarja vsakič znova srečamo s patetiko neke stare, preživete misli, ki kot kakšen fosil počiva v naši etablirani kulturi. Kar zadeva osrednje obeleževanje kulturnega praznika bi bil ideološki preskok iz 19. v 21. stoletje nujen, kar bi lahko dosegli s posodobljeno retoriko prireditve. Poleg tega pa ne bi bilo nobene škode, če bi Prešernov sklad izvedel podelitev nagrad, poskrbel za medijsko promocijo nominirancev in nagrajencev, kar že uspešno počne, popolnoma brez škode pa bi se lahko odrekel pogostitvi in proslavi. Tako bi lani prihranili 4.280.000 tolarjev, ki bi jih sklad mirne vesti lahko namenil subvencioniranju novih umetniških del. Nastanek novih umetniških del je namreč za vsako kulturo vselej največji praznik.