Dej mi en pir!

V pivovarski vojni za "novo utekočinjenje" firme Union se ponavljajo stari, prežvečeni, že kar dolgočasni vzorci - državni ("nacionalni") interes, jokava reakcija na prosto razpolaganje z "nacionalnim" bogastvom, čista (brutalna; neoliberalistična) ekonomija in docela vsakdanja igra moči

Prav indikativno je, da nihče izmed analitikov v občilih ni opomnil na mentalne kulturne vzorce, čeprav je njihova specifika na dlani: Če bi šlo pri tej vojni, vzemimo, za vino, bi bil diskurz, skratka, previdnejši in odločnejši obenem - tako pa gre "samo" za pivo. Paradoks je popoln - tukajšnja mentaliteta pojmuje vino za višjo, žlahtnejšo pijačo, zaničuje pivo, v spletu okoliščin pa naleti na Interbrew, ki je multinacionalka, kar po definiciji pomeni, da navsezadnje sama pomaga soustvarjati mentaliteto, po kateri je pivo vredno manj.

Da je zaplet popoln, ima firma svoje glavne urade v Belgiji, kjer populacija v glavnem ve, da pivo ni prav nič manjvrednejše, njegova pridelava - če se je lotimo z ljubeznijo, zares - pa prav nič manj občutljiva od vinarjenja. V tem čemi še sproten dokaz o bistvu multinacionalne politike, ki očitno dobro balansira z mentalnimi vzorci, saj ji je čisto vseeno, ali pijači niža kakovost v okolju, ki se kakovosti zaveda, ali pa tam, kjer se nezavedno o profani pijači useda na dno kozarca že od prej. Pri tem je zguba Unionove kakovosti povsem stranskega pomena, gornja teorija jo namreč na mah požene v tako odmaknjene makroekonomske ali nacionalno-mitske sfere, da se potrdi že s svojo lastno tezo. Kakor bi rekel moj prijatelj Erik, solastnik stoodstotno biološke pivovarnice De lekkere iz Utrechta: "Zagamani Heineken ima že sto let isti okus, kar se pri pivu, narejenem iz srca, ne more in ne sme pripetiti. Če si pri pivovarskem poslu budno navzoč ves čas, potem ima tvoj produkt zmerom malce drugačen okus, variira, diha, živi." Poznamo pa ljudi, ki jih živo pivo zmoti - zagotovo ste že kdaj srečali koga, ki je bentil, češ pivo je danes tako "čudno". In dokler je pivo čudno, vedno malce drugačnega okusa, do tedaj v njem fermentira tudi dokaz, da ga ne producira multinacionalka.

Do tod so reči preproste, pa tudi nevarne, saj se kaj lahko pripeti, da z zahtevo po muhastem, drobno produciranem, starem dobrem šišenskem ali laškem vselej malce "čudnem" pivu izrazim tudi nacionalizem in podobne odvečnosti. Zatorej na tej točki odneham prav rad.

Vrnem se k mentaliteti in tvegam: Z znano lokalno izjavo "dej mi en pir!", v kateri je subsumirana vsa aroganca do variabilne pivovarske veščine in priznanje vinskemu triumfu (kako buržoazno, v bistvu, to malikovanje ene same zvrsti pijače!), se v tukajšnjem okolju že desetletja - ko nevarnosti multinacionalk sploh še ni bilo na vidiku - krepi tudi nekakšno nezavedno multinacionalno obnašanje; pivo se vobče naroča v "heinekenskem" slogu, ki nam daje misliti, od kod vendar do pijače tak prezir. Morda iz časov, ko je nativno prebivalstvo potlačilo svoj "slovanski pivovarski arhetip" in zasovražilo nenadno uradno avstrijsko vsiljevanje pivovarstva ... Morda pa je zgodba manj mračna in se skoznjo kaže ponosna proletarska nonšalanca, kakor, recimo, s posplošenim slogom "dej mi en čik" ... Kdo bi vedel? Vsekakor nahajam vzporednice, ki mentaliteti dajejo nekaj čudaške spodbude, nekaj zraka za lokalne posebnosti, pa čeprav niso user friendly, prej obrnjeno. Zgledov je kar nekaj - izjemna nepopularnost vinilne plošče med poslušalstvom in njen množičen izgon iz trgovin, takoj ko se je uveljavila cedejka, in težka dosegljivost amaterskega filmskega traku po prodoru videa sta že dve. Problem sega do medijskih, uredniških redukcij - zdi se, kakor da se splošne težave z amnezijo prenašajo tudi na pojmovanje kulture: Kar ni trendy, ima avtomatično manj prostora, namesto da bi trajalo kot vzporednica, sploh ne nujno tradicionalna.

Tukajšnja mentaliteta s kulturnimi praktikami ravna ruralno, še huje, kmetavzersko, ko da bi šlo za uvedbo traktorjev in kombajnov namesto volovske vprege, ne pa za, vzemimo, vzdrževanje avant jazza v času tehna ali eksperimenta v času postmoderne. Redukcionizem je strastno gibanje ogroženih in razžaljenih, drugega jadikovalcem spričo domnevnega izginjanja slovenskega jezika ne morem odgovoriti, saj se jim vrne vse sproti. Isti človek, ki podpira nacionalistična prizadevanja po ohranjanju "klenega", "pristnega" jezika, ti zavrne članek, rekoč da je "stilno preveč viden". Mar mislite, da je naključje, da albanski prodajalci z imenom burek, ki po turško pomeni "pita z mesom", označujejo kar vse, tudi vegetarijanske pite? Izraza frčefela ali gizdalin zgineta iz rabe že po nekaj desetletjih in se vnovič najdeta v posplošeni besedi model, država oznanja Slovence za pomorski narod, v slovenščini pa najdem komaj kaj več od jambora, premca, krme in par vrvi; Drama SNG plačuje mastne honorarje za "ažurirane" prevode klasičnih gledaliških del (jih tudi oni reducirajo?), Angležu pa še na kraj pameti ne pride, da bi se odpovedal večini leksike iz Shakespearjevega obdobja ...

Svet je precej čuden, in kdor se rad giblje po jezikovnih praktikah, to občuti še globlje. En pir torej, pir kot tak, meje mojega jezika so ... Kar zadeva pivovarsko vojno, kaže za konec pribiti: Navaden človek iz gostilne bo še naprej občutljiv za sleherno vinsko cvetico in skoznjo razglašal štajersko-primorsko vprašanje in dinastične pridelovalske vojne, pir pa bo lokal brezmejno, pa če bo v njem multinacionalen aditiv ali pa seditivna voda s šišenskega dvorišča.