Slovenska kulturna laž

Nacionalna nekrofilska fešta - slovenski kulturni praznik - je takorekoč pred vrati, kuhinje okrog podeljevanja najprestižnejše domače nagrade za dosežke na področju kulturnega ustvarjanja in poustvarjanja delujejo s polno paro, ugledniki vseh sort in baž mrzlično spravljajo skupaj (na)govore, kako usodna da je kultura za narodov obstoj in prepoznavnost, pa kako veliko pozornost ji baje država posveča in kar je še podobnih floskul iz železnega repertoarja topriložnostnih patetičnih besedičenj. Kdor bi stvari sodil le po videzu in prigodniški verbalni spremljavi z najvišjih političnih vrhov, bi utegnil pomisliti, da je vse to celo res in da naši bodoči evropski sodržavljani komaj čakajo, kako bomo s svojo neizmerno, enkratno in sploh v vseh ozirih presežno kulturnostjo obogatili njihov banalni, pragmatični vsakdanjik.

Res je, da se ob vpadnicah v vse bolj zanemarjeno in zasvinjano slovensko prestolnico iz šavja in bodičevja bahato dvigujejo table z napisom Ljubljana - mesto kulture, res je, da premoremo celo vrsto eminentnih kulturnih ustanov z dosmrtnimi, nesmrtnimi in, kot kažejo nekateri indici, v posameznih primerih očitno tudi še posmrtnimi direktorji, hkrati pa je res, da se krojačem pretekle, sedanje in bodoče kulturne politike te države zdi takšno stanje samoumevno in da gredo vsa njihova prizadevanja v smeri, da se le ne bi nič bistvenega spremenilo. Predvsem pa naj se ne bi spremenila hierarhična razmerja med posameznimi področji umetniškega ustvarjanja, najvišje mesto naj bo na vekov veke rezervirano za sakrosantno slovensko Besedo, vizualne umetnosti pa naj ponižno tičijo nekje na repu in se zadovoljujejo z drobtinicami, ki sem ter tja padejo s proračunske mize.

Iluzorno, če že ne kar utopično je pričakovati, da bo generacija, ki je danes stara vsaj trideset let, dočakala, recimo, gradnjo kolikor toliko (vsebinsko in funkcionalno) normalnega muzeja sodobne umetnosti ali, bog ne daj, samostojnega centra za zbiranje, razstavljanje in proučevanje fotografije, torej inštitucij, ki so v vsaki količkaj resni državi že desetletja nepogrešljiv dejavnik zadovoljevanja kulturnih potreb, obenem pa skoraj ne mine mesec, da ne bi tako v metropolah kot v manjših mestih razvitejšega dela sveta zgradili še kakšne nove. Na Slovenskem, v tej hiperkulturni deželi, se moramo pač zadovoljiti s flikanjem obstoječih, zastarelih in že zdavnaj pretesnih zgradb ter z, milo rečeno, absurdnimi, vsekakor pa nekoristnimi in neuresničljivimi natečaji za njihovo razširitev ali kakšno podobno parcialno rešitev, skozi katere se perpetuira slovenska kulturna laž oziroma daje vtis, da le ni vse tako mizerno kot v resnici je - zaradi inercije odgovornih in že kar prislovične apatičnosti neposredno prizadetih.

Prioritete in preference pa ostajajo še iz daljnih samoupravljalskih časov (okrog katerih se mnogi abotno sprenevedajo, da jim niso bili nikoli militantno vdani) iste, drugačnim razmeram so se v kakšnem komajda omembe vrednem primeru prilagodili samo ideološki predznaki. Kot da se nikoli ni nič zgodilo. Kot da je svet še zmeraj isti, da sta nas informacijska revolucija in z njo pogojen način življenja preprosto obšla in smo še kar v dobi narodnobuditeljskega čitalništva, v devetnajstem in ne v enaindvajsetem stoletju. Ne verjamete ? Navedel vam bom primer iz lastne izkušnje. Pred kakimi tridesetimi leti sem se po spletu okoliščin znašel v vlogi delegata na eni od tedanjih visokih kulturniških inštanc, ali se mu je reklo skupščina republiške kulturne skupnosti ali nekaj podobnega, se ne spominjam več natančno, prava figa!, se pa dobro spomnim, da je bil takrat kot absolutna prioriteta oblikovanja kulturne politike zapovedan razvoj knjižničarstva, matičnosti knjižnic, pospeševanje izdajanja slovenskih knjig in vsega, kar je z njimi v zvezi. Pa danes? Odprite časopis, prižgite televizor, ko je sporedu umovanje o kulturi in aktualnih usmeritvah v kulturni politiki: The song remains the same! Vse, kar ni Beseda od najbolj zapljuvanega rimoklepstva do bombastičnih fraz z odrskih desk (ergo, vsaka malce večja slovenska vas naj čimprej dobi stalno poklicno gledališče!), je največkrat le neizogibna, zdaj manj, zdaj bolj odrinjena spremljava obsedenosti z domačim jezikom in njegovo milozvočnostjo, ki nam jo skušajo prodati v nesramno dragih knjigah, ki gredo iz razumljivih razlogov dokaj slabo v promet, tako da imajo založniki in knjigotržci znova in znova povod za jadikovanje o prenizkih subvencijah, pisatelji in pesniki bentijo zaradi ponižujočih honorarjev, navadni državljani pa moramo furt na furt goltati laži o tem, kako nas je ena sama kultura in praznovati dan pesnikove smrti kot njen največji praznik.

Za ponazoritev, kakšne prazne marnje so pravzaprav nenehna blebetanja o Besedi, pa dva, trije primeri, kako hitro se vse konča, ko bi nam preprosta beseda (brez vznesenega povzdigovanja njene usodnosti) prav prišla, pa se bomo morali zanjo očitno obrisati pod nosom. Nedolgo tega je dr. Stane Bernik v ljubljanski Mestni galeriji pripravil pregledno razstavo o slovenski arhitekturi XX. stoletja. Razstavljati arhitekturo v galerijskih prostorih je seveda sila nehvaležen posel, tudi strokovnjaki in poznavalci problematike niso kaj posebno navdušeni nad predstavljanjem zgradb in stavbnih kompleksov na panojih s fotografijami in konciznimi tekstovnimi legendami, povsem drugače pa bi seveda bilo, če bi razstavo spremljal izčrpen katalog s primerjalnimi analizami gradiva in tehtnimi vrednostnimi sodbami o selekciji. Pa je ni - ker zanj pač "ni bilo denarja". In naprej: v Moderni galeriji je končno na ogled retrospektiva Vena Pilona, enega najpomembnejših slovenskih (ne samo likovnih) ustvarjalcev minulega stoletja. Katalog, natisnjen z izdatno podporo sponzorjev, sicer ima, kakšne so njegove odlike in katere njegove pomanjkljivosti, se bo prej ali slej izrekla stroka. Razstava pa je hkrati sijajna priložnost za izdajo neprecenljivega vira za proučevanje Pilonovega življenja in dela, namreč njegove bogate in v veliki meri ohranjene korespondence (s Francetom Mesesnelom in Karlom Dobido), prvovrstnega kulturnozgodovinskega dokumenta in mestoma neskončno duhovitega, zabavnega branja. Pa ga ni bilo junaka med slovenskimi založniki, ki bi jo bil pripravljen natisniti! Prav tako ni bilo pripravljenosti za ponatis Pilonove avtobiografske (in še precej več kot to) knjige Na robu, ki je leta 1965 izšla pri Slovenski matici in je že zdavnaj razprodana. Kultura ueber alles, pravite? Ne me jebat!