Potrpeti in razumeti

Februarja je v Sarajevu potekala izjemno zanimiva mednarodna konferenca z naslovom "(Ne)naučene lekcije", na kateri je bila obravnavana (ne)učinkovitost mednarodne politike pomoči državam jugovzhodne Evrope, predvsem Bosni in Hercegovini po daytonskem sporazumu. Debata je tekla o politikah pomoči, ponovni izgradnji in reformah na številnih področjih, od ekonomije in institucij pravnega sistema, socialne politike in civilne družbe do znanosti in visokega šolstva. Dejansko je šlo za prvi primer, da so tovrstno razpravo organizirali tisti, ki prejemajo mednarodno pomoč.

Čeprav bi se dalo tematizirati precej stvari, tu ne bom načenjala vprašanj, ki zadevajo denimo nespoštovanje lokalnih potreb, mrež in utečenih praks ter napak donatorjev pri tovrstnih pomočeh, ki pogosto proizvedejo sindrome odvisnosti. Raje bi omenila neko zanimivo razpravo, ki - kljub morebitnim velikim razlikam - ne zadeva le povojne Bosne in Hercegovine, pač pa v veliki meri celoten tranzicijski vzhod Evrope, ne glede na vojno ali mir. Tudi Slovenijo. Eden od referentov na konferenci, Ugo Vlaisavljević s Filozofske fakultete, je v svojem prispevku opozoril na menda čudno situacijo na sarajevski univerzi: omenil je, da se je rektor univerze v nekem trenutku preko javnih medijev obrnil na študente in jih zaprosil za potrpljenje. Za "potrpljenje in razumevanje" za njihove profesorje, ki so tako zaposleni z drugimi deli, da ne uspevajo priti na svoja predavanja ali opraviti izpitov. Ta druga dela so v primeru Bosne seveda politične funkcije in obveznosti. V prihodnosti, ko bo tranzicija (h kateri sodi tudi reforma univerze) opravljena, bo ta situacija boljša in tudi študenti bodo imeli boljši in kvalitetnejši študij. In do takrat naj študenti potrpijo. Od reforme univerze oziroma visokega šolstva vsi veliko pričakujejo, vendar pa edino reformo univerze vidijo v tem, da se jo čimbolj "depolitizira", v smislu, da naj v prihodnosti predstavlja zgolj tradicionalno "institucijo vednosti", s čim manj javne razprave, kritične argumentacije in svobodnega raziskovanja. In seveda s čimveč študenti. Prav tovrstna depolitizirana univerza, videna kot šola, je dejal referent, pa v sebi skriva največjo možnost politične zlorabe znanstvenega vedenja, najpoprej s strani družboslovnih ved. Kot edina dovoljena "politizacija" univerze potem ostane prehod univerzitetnih profesorjev v politiko in potem nazaj na univerzo. Tako se je v zavesti reformatorjev v celotni regiji vsidral določen model univerze, ki vnaprej omejuje domet reform in preprečuje to, kar bi lahko imenovali bazična transformacija univerze, ki bi bila sposobna "socializirati" znanje na drugačen način.

Ob tem pogledu nazaj v prihodnost se mi je začelo kolcati. Deja vu? Celotna vzhodna Evropa je skupaj s Slovenijo v zadnjih desetih letih kopičila študente, ki so na obstoječih univerzah na družboslovnih in humanističnih programih študirali ob bolj ali manj nespremenjenih pogojih in programih (razen izločitve marksizma in vključitve številnih managerskih študijev). Hkrati so nastajale privatne institucije, redke od njih kvalitetne, številne za veliko denarja. Univerza je postala množična depolitizirana in antipolitična šola, ki tako rekoč "štanca" diplomante-prihodnje upravljalce. Na njej redko ali pa sploh ne razpravljajo o temah, ki ne sodijo pod "obče" "logije" ali specializirana strokovna vedenja. Od tu izvira nezainteresirani konformizem večine študentske populacije, ki zvečine nima niti najmanjšega interesa za probleme okolja in njena radikalna depolitizacija, ki omogoča, da si jo med seboj preprosto razdelijo stranke. Nedavno mi je Marko Brecelj pripovedoval, kako te razdelitve potekajo na Primorskem. In radikalno podvomil v to, da bo univerza tam prinesla kakšno spremembo.

Trenutno smo v Sloveniji priče spopada v povezavi s tem, v katerih delih Slovenije bomo imeli univerze ali univerzo. Koliko in katere fakultete, kakšna bo cena šolanja. Itd. Da ne bi bilo pomote. Ne nasprotujem še tako številnim univerzam. Nasprotujem pa pomnožitvam srednješolskih režimov v obliki univerzitetnih ustanov in nadaljnjemu širjenju radikalne depolitizacije, ki je bila ustvarjena v desetih letih tranzicije. Antipolitičnost nima nobene zveze s strokovnostjo in domnevno nevtralno distanco do družbenih in političnih problemov, kakor bi nas radi prepričali nekateri, ki že dolgo sedijo na univerzitetnih katedrah, še iz časov socializma, le da so se vmes depolitizirali. Ali si lahko predstavljate, da bi dandanes študenti na univerzi zahtevali reformo univerze? Ne? Seveda ne. Da bi protestirali in demonstrirali zaradi njene neprimernosti? Kakšen čudež! Da bi hoteli ocenjevati profesorje? Samo če jih preveč "mečejo". Paradoks je v tem, da so profesorji, ki so dandanes novodošla večina na univerzi, v velikem številu tista generacija, ki je doživela in preživela leto 68. In nihče od njih ne zagovarja prehodne univerze s kreditnim sistemom in reelekcijo profesorjev, ki na svojih mestih več ne bi ostajali avtomatično do penzije. Nihče si tudi ne predstavlja univerze, na kateri bi poučevala denimo tretjina gostujočih /tujih predavateljev. Kdo bo čez deset let študiral na teh univerzah? Študenti iz Evropske unije?