Jazzovska gazela

Njega dni sem šel z ArtsLinkovo štipendijo v žepu v ZDA. Saj ni rečeno, da je to, kar bom povedal, v kontekstu imperialistično-patetičnega obnašanja njihove državne tvorbe kakor koli relevantno, ampak je par tednov vsaj godilo mojemu egu: Imigracijski uradni osebi na JFKju sem namreč pod nos pomolil lična papirja, na katerih sta National Endowment for the Arts in Kongresna knjižnica zagotavljala, da sem "zelo spoštovana oseba s področja kulturnega menedžmenta". Odvečnih vprašanj ni bilo, sprejem je bil na robu salutiranja, beseda je imela - paradoksno, toda podobno kakor v islamu - svojo močno veljavo. Vem celo, kako je prišlo do visokostne klasifikacije - pripravil sem koncertni nastop kontrabasista Marka Dresserja, glasbeni odsek iz Kongresne knjižnice pa mu je nekaj mesecev pred mojim prihodom organiziral avtorski večer in podelil status "American composer". To so sanje vsakega "jazzovskega" glasbenika; med živimi uživata to prestolno priznanje samo še Anthony Braxton in John Zorn. Od mrtvih so v skupini Louis Armstrong, Duke Ellington in Charles Mingus. Ni kaj, izbrana družba - en Bastard, dva Juda in trije Črnci. "That's jazz, baby!"

Zdaj pa pustimo ego, reč je marveč precej kompleksnejša, širše narave. Z "ameriškim skladateljem" Markom Dresserjem se kaki dve leti po podelitivi kongresne časti najdeva ob pol šestih zjutraj na zagrebškem letališču Pleso. Spoštovani performer Andrej Morovič - te dni zastopa AKC Metelkova mesto in državo Slovenijo na 25. bienalu sodobne umetnosti v Sao Paulu - kot šofer Dresserjeve glasbene skupine zaspi v kombiju. Do pol treh je dežural v klubu Gromka, potem je šel brez omahovanja na pot. Sam v kotu pazim na Dresserjev kontrabas, napol spim še sam, saj sta bila kinotečni koncert in gromko družabljenje z glasbeniki naporna tudi zame, nič manj utrujeni "ameriški skladatelj" pa skače od šalterja do šalterja in moleduje: "Sem glasbenik Mark Dresser, sem sredi naporne turneje; bi bili tako prijazni in vzeli moj kontrabas na let do Frankfurta brezplačno ..." Prošnje se vrstijo eno uro, Dresser pod konec terja samo še popust. Ob sedmih, ko je do poleta še dvajset minut, obupa. Pride k meni, me objame, se zahvali, si skrušen oprta inštrument na rame in odhajajoč poreče: "That's jazz, baby!"

Krepki odstotki že tako skromnega denarja, zasluženega na evropski turneji, gredo za to, da glasbenik plačuje letalske prevoze svojega osnovnega delovnega orodja, svoje "osebne prtljage". Letala je treba večkrat uporabljati iz logističnih vzrokov - glasbeniki nastopajo v več zasedbah, kombinatoriko koncertov pa zapletajo še razdalje med posamičnimi koncertnimi prizorišči. Evropski denar je kljub vsemu desetkrat večji od tistega, ki ga isti glasbenik prejme za nastope v ZDA. Evropska turneja kot inštitucija obstaja zato, da si glasbenik, pa čeprav "ameriški skladatelj", plača najemnino brooklynskega stanovanjca. Tam mora živeti, da je lahko na tekočem. Na tekočem je lahko, če ima blizu sebe dovoljšnje število podobno kreativnih, plošče pač niso dovolj. Če bi si glasbenik turneje ne organiziral sam, bi se moral odpovedati še desetim odstotkom za agencijske storitve. "That's jazz, baby!"

Omenjeni trije glasbeniki, ki imajo zaživa status "American composer", so v ugledno ustanovo prodrli po zaslugi Larryja Appelbauma. On je bil skromen uslužbenec v Kongresni knjižnici, pa čeprav eden izmed štirih ljudi na svetu (dva sta Šveda, dva Američana), ki znajo restavrirati vse nosilce zvoka, v prostem času je za knjižnico pripravljal spored glasbenih dokumentarcev, delal na neodvisnem, "community" radiu v Washingtonu, DC, in organiziral avantjazzovske in impro koncerte. Ko se je bojeval, da ugleden - in vsekakor zaslužen! - status prejme njegov junak Anthony Braxton, si je izdelal pravo pravcato promocijsko strategijo: Šefu glasbenega odseka je eno leto in pol vsak teden prinesel po eno Braxtonovo ploščo. Začel je s koračnicami in "standardi" in reč stopnjeval do vse težjega gradiva. Na koncu je šef izjavil, da je Braxton genij in ga priporočil ameriškemu Kongresu oziroma "vrhovnemu knjižničarju". Tako je Larry ravnal pri Zornu, tako pri Dresserju ... tako pedagoško je tudi gradil svoje radijske oddaje - od lažje snovi je prehajal k vse težji. Je stopnjeval, zakaj danes ima Larry raka, in njegovi sodelavci, sodelavke se odpovedujejo prostim dnem, da lahko plačuje zdravljenje. "That's jazz, baby!"

Pred nekaj dnevi so v Williamsburg Art & Historical Centru prav blizu Dresserjevega stanovanjca v NYC, zaprli razstavo "Escape from Alkatraz". S finančno in organizacijsko pomočjo Ministrstva za kulturo in Generalnega konzulata RS v New Yorku jo je pripravila Jadranka Ljubičič, kustosinja Alkatraza, galerije iz osrčja Metelkove mesta, iz njenega najvitalnejšega, tudi zgodovinsko precej usodnega dela. Predvsem ona - srčna, samozavestna umetnostna zgodovinarka je iz Alkatraza pobegnila na Vzhodno obalo in vsej strokovni srenji pokazala, kaj je metelkovski zagon. Vse je odvisno od ene same osebe. Toda: "That's jazz, baby!" Kje so intervjuji z Jadranko Ljubičič? Jih mar ni zato, ker dela v AKC Metelkova mesto? Kje so javne ocene njenega neumornega dela? Gustinčičevsko zastavljena vprašanja naj prejmejo tale odgovor: Mestna občina Ljubljana je galeriji Alkatraz za dejavnost v letu 2002 namenila 100.000,00 tolarjev. Kot toliko drugim z Metelkove. Večini nič, drugim sramotno malo, "simbolno". So kulturne reči, ki jih občina, država in okolje morajo podpreti, ker so za večinske sponzorje in populizem neatraktivne - in lahko bi jih podprli, pa jih bržda namenoma ne. Prešernov nagrajenec Vinko Globokar je to stanje razumel po petih izrečenih stavkih, zato metelkovski "Defoniji" 8. aprila poklanja koncert. Kustos Aleksander Bassin je to razumel iz mestnega konteksta, zato je Metelkovo mesto povabil h konceptualni predstavitvi "Ikonografija metropol" v Sao Paulo. To razumejo Die Zeit, Los Angeles Times, Newsday, Seattle Times, to razumejo BBC World Service ... Lonely Planet, City Guide ... preštevilni tujci in "inventar" s scene. Samo "strukturam" ni prav nič jasno, ne sledijo več "kulturnemu razvoju" in še vsi so si podobni - gospa Viktorija, mediji, kapital, univerza, gospe Nelida in Andreja ... in tisti razgrajač, ki pride v AKC Metelkova mesto kak petek zvečer in med miritvijo hormonov izusti, da je "od prijatelja slišal, kako je to ja prostor, v katerem lahko počneš, kar se ti zahoče; ful na žur šponaš pa to". Pa to, pa je to še jazz?

povezava