Kulturna politika - kaj je to?

Andre Malraux (1901-1976), ena osrednjih osebnosti francoskega kulturnega življenja v minulem stoletju, se ni zapisal v zgodovino samo kot književnik in sijajen pisec o umetnosti, temveč tudi kot politik, med 1958 in 1969 nadvse podjeten de Gaullov minister za kulturo. Pri devetnajstih se je spoprijateljil z Maxom Jacobom, emblematično figuro tedanje avantgarde, ter se pridružil elitni druščini literatov in umetnikov. Znani umetnostni trgovec Daniel-Henry Kahnweiler mu je leta 1921 izdal prvo knjigo (Lunes de papier), opremljeno z lesorezi Fernanda Legera, mladi pisatelj pa se je z vso strastjo angažiral tudi pri uveljavljanju najobetavnejših likovnikov in arhitektov svoje generacije. Marc Chagall, Andre Masson, Jean Fautrier, Georges Braque, Pablo Picasso ter kasneje Alberto Giacometti, Balthus, Jean Dubuffet in Le Corbusier so le nekatera izmed imen, ki jih ob pisateljskih kolegih kot so bili Andre Gide, Jean Paulhan in Drieu la Rochelle najdemo med najožjimi Malrauxovimi prijatelji in soborci pred drugo svetovno vojno. Kot kulturni minister je poskrbel za vrsto imenitnih umetniških donacij (Aristide Maillol, Henri Laurens, Georges Rouault...) ter monumentalnih naročil: Andre Masson je poslikal strop gledališča Odeon, Chagall strop pariške Opere in Muzej biblijskega sporočila v Nici, medtem ko naročilo Braqueu, naj poslika univerzitetno središče Jussieu, žal ni bilo izvršeno.

Malraux - plodovit romanopisec, (so)avtor in sourednik monumentalnega pregleda svetovne umetnosti (Univers des Formes) ter številnih monografij o posameznih umetnikih in umetnostnih obdobjih (posebej velja izpostaviti njegove briljantne eseje o ustvarjanju v Afriki, Aziji, Oceaniji, Mehiki in na Daljnem Vzhodu, zbrane pod naslovom Les Voix du silence), udeleženec revolucionarnih dogodkov na Kitajskem leta 1926 in republikanski borec med špansko državljansko vojno v tridesetih letih, heroj de Gaullovega odporniškega gibanja in po osvoboditvi kratek čas (1945-46) minister za informacije - je pravcati prototip angažiranega intelektualca, ki ve, kaj hoče in zna svoje zamisli tudi uresničiti. Na barikadah v dobesednem in prenesenem pomenu je bil vse svoje bogato in pestro življenje takorekoč doma, seznam njegovih izbojevanih in nedokončanih bojev na področju kulturne politike, najrazličnejših pobud in trajnih posegov ne samo v francosko, ampak v vse napredno mednarodno kulturno dogajanje 20. stoletja bi napolnil zajeten zvezek. Njegove posmrtne ostanke so pred šestimi leti prenesli v Panteon in čeprav so tedaj nekateri mediji pikro pripominjali, da je s tem dejanjem Malrauxova vizija kulture dokončno pokopana, njegov trud ni bil zaman. Kar je v določenem obdobju začel tandem Malraux-de Gaulle, sta v naslednjih desetletjih in v drugačnih okoliščinah nadaljevala Jack Lang in Francois Mitterand - o njunih dosežkih ter bolj ali manj smelih projektih, ki se udejanjajo še zdaj, pod Chiracovo vladavino, je bilo veliko napisanega, zato jih zaradi (vsaj moji generaciji) večje časovne bližine tu ne bi znova našteval. Zanemarljivi se mi zdijo tudi očitki o favoriziranju "prijateljev" in podobnih pristranostih, ki sem in tja izbruhnejo na dan v kakšnem polemičnem članku ali knjigi, ki analizira Mitterandovo vodenje države in Langovo ministrovanje, kajti pozitivna zapuščina njune naveze daleč prekaša vse zdrse v osebne preference in naklonjenost tistim opcijam, ki nekaterim kulturnim ustvarjalcem in spremljevalcem kulturnega življenja po naravi stvari pač niso pogodu.

Ta polpretekla dogajanja so mi prišla na misel v dneh, ko se v slovenski prestolnici (kajpada s pregovorno zamudo in po vse bolj čudnih ključih) deli drobižek, namenjen kulturi. Res je, Slovenija ne po velikosti, ne po številu prebivalcev, ne po GDP ni primerljiva s Francijo, a glede na nenehno politikantsko blejanje o vseodrešujočnosti kulture za narodov obstoj bi človek navsezadnje pričakoval, da ima naša država vendarle nekakšno kulturno politiko, razvojno vizijo in načrte za prihodnost. Pa je nima in tudi nič ne kaže, da bi si prizadevala za njeno (iz)oblikovanje! Eldeesovski kleptokraciji, ki nam vlada, je kultura očitno deveta briga, uradniki na Cankarjevi 5 pa so v glavnem pokorni izvrševalci oziroma delilci sredstev s kupčka, ki jim ga v proračunu odredita finančno ministrstvo in Drnovškov governo ladro. Prav nobenih utvar naj si ne delajo tudi tisti, ki jim je politično bližja "pomladna" opcija, kajti v primeru, da bi le-ta prevzela vladno krmilo, bi nas razen neproduktivnih ideoloških korekcij oziroma zamenjav trenutnih "naših" s posameznimi njihovimi še "bolj našimi" čakala kvečjemu vrnitev v čitalniško XIX. stoletje, ker od strank, ki po dobrem desetletju prisotnosti na političnem prizorišču niso prišle dalj od premetavanja domobranskih kosti - kaj šele, da bi imele sodoben, z današnjima Evropo in svetom usklajen kulturni program - česa drugega tudi ni moč pričakovati. Zdi se, da imamo v slovenski vladi kulturne ministre predvsem zato, da se le ne bi kaj bistvenega spremenilo (občasni posegi v smislu administrativne "kozmetike" prilagajanja formalnopravnih aktov in podobnih uradniško-upravljalskih parafernalij zgolj perpetuirajo mizerno obstoječe stanje), nihče pa se niti zamisliti ne poskuša, kje pravzaprav smo, kaj bistvenega nam manjka in zakaj smo tako nebogljeno neprepoznavni (če kje izjemoma vedo za kakšnega slovenskega ustvarjalca ali kulturno institucijo, sta si tadva ime in profil uveljavila z rezultati lastnega dela in nikakor ne skozi kakšno načrtovano državno promocijo). Ne spomnim se, da bi kdo izmed dosedanjih kulturnih ministrov od Andreja ora et labora Capudra prek Jožefa tužne oči Školča do gospe Rihterjeve od vlade karkoli bistveno novega in dejansko (pre)potrebnega zahteval, vsi so (bili) zadovoljni s krpanjem in kupčkanjem po načelu "temu letos malo več, pa drugo leto malo manj, da bomo drugemu spet dali malo več in bodo vsi enako (ne)hvaležni, da so sploh kaj dobili". Morebitni slovenski ekvivalenti (kulturni minister-premier) paroma, kakršna sta bila Malraux-de Gaulle in Lang-Mitterand, bodo še dolgo samo sanje.