Konec zasebnih neprofitnih zavodov?

Vprašanje, kaj je javno dobro, kdo in kako ga lahko zastopa in izvaja, je eno glavnih vprašanj tranzicijskih postsocialističnih držav, saj se spričo trenda liberalistične vere v privatizacijo, liberalizacijo in stabilizacijo tako rekoč vse privatizira, privatni interes pa bi naj postal gonilna sila nove družbe. Ponovna uvedba razlikovanja med zasebnim in javnim interesom in definiranje obojega je zato ena najtežjih nalog in skozi ta proces poteka neskončen boj za interpretacijo politike in političnih sprememb, normativnih ureditev in načinov vključevanja ali izključevanja posameznikov in posameznic ter skupin v družbene, ekonomske in politične procese. V starem, socialističnem sistemu je bilo to prežemanje javnega interesa in zadovoljevanja privatnih potreb označeno kot "svobodna menjava dela na področju družbenih dejavnosti". Institucije, ki so jo predstavljale, pa so bile poimenovane samoupravne interesne skupnosti, ki so predstavljale svojevrstno obliko javnih služb. Trend, s katerim smo soočeni v večini postsocialističnih družb, označuje dejstvo, da si poskuša država prilastiti popoln nadzor nad takoimenovanim javnim interesom in ga definirati v skladu z vladajočo ideologijo, ki v liberalistični maniri razlikuje med javnim in zasebnim tako, da kot javno vidi zgolj državo, njene institucije in podaljške (korporacije), vse ostalo pa nekako stlači v zasebno. V nekaterih primerih sicer dele te privatnosti potem povzdigne na raven vmesnega položaja civilnodružbenih organizacij ali nevladnih organizacij, ki pa jih dojema predvsem kot izvajalce številnih servisov, ki jih ne izvaja (socialna) država, ampak so prepuščeni privatni oziroma inidividualni inciativi. Te sistemizirane privatne organizacije potem morda lahko dobijo takoimenovane koncesije in delujejo tudi v javnem interesu, torej pridobijo relativno stabilen del financ za svojo dejavnost tudi od države. Tovrstne primere imamo v Sloveniji predvsem na področju socialnega varstva, šolstva, kulture itd., statusne oblike, ki jih te organizacije imajo, pa so bodisi društva ali pa zasebni zavodi. Večina nevladnih, neprofitnih organizacij, ki niso predvsem neka oblika interesnega povezovanja oziroma ne delujejo le v dobro svojih članov (kot so denimo lovska društva in podobno), ampak so bodisi izvajalci določenih servisov ali pa si prizadevajo za takšne ali drugačne pravice vseh ljudi, za njihovo univerzalnost in dostopnost za vsakogar in za večjo participacijo državljanov pri odločanju, ima v glavnem navedeni dve statusni obliki.

Društva so starejša oblika organiziranja, ki je obstajala že v socializmu, pravnoformalno obliko zavodov pa je omogočil postsocialistični zakon iz leta 1991, ki je ustvaril pogoje za delovanje tako javnih kot zasebnih zavodov. Tako je nastala možnost, da se del nevladnega sektorja, ki seveda ne sodi med gospodarske družbe, saj ne ustvarja nobenega profita, organizira kot zasebni zavodi, s skoraj identično organizacijsko shemo kot javni zavodi. In z eno veliko razliko: nihče jim ni plačeval takoimenovanega ustanoviteljskega deleža, ki pomeni kritje investicijskih in administrativnih stroškov. Dolgoročno stabilnost so si morali zagotoviti sami in zaposleni (zvečine za določen čas ali preko javnih del) niso postali javni uslužbenci. V Sloveniji tako po podatkih Pravno informacijskega centra obstaja približno 180 zasebnih zavodov, ki v veliki meri opravljajo dejavnosti, ki so bile včasih poimenovane "posebnega družbenega pomena", torej delujejo na področju (definitivno javnega interesa) socialnega varstva, varstva okolja, šolstva, raziskovanja, kulture. Delujejo in samodefinirajo se (saj država te defnicije ne pozna) kot nevladne neprofitne organizacije, ki nudijo socialnovarstvene storitve, brezplačno pravno pomoč in svetovanje, kulturne in izobraževalne dejavnosti za mlade, opravljajo neprofitno založniško dejavnost, raziskovalno dejavnost, ščitijo človekove pravice, svetujejo in se dogovarjajo z vladnimi službami o različnih vladnih politikah itd. Gre torej za družbenokoristne organizacije, ki si prizadevajo tudi za spremembe vladnih politik. Tovrstni zasebni zavodi so - tudi če opravljajo neprofitno družbeno koristno dejavnost - glede na javne v veliko slabšem položaju. Takšna je denimo izkušnja zasebnih raziskovalnih inštitutov na področju družboslovja: pri izpeljavi projektov iz nacionalnega raziskovalnega programa je denimo vrednost njihove raziskovalne ure nižja od tiste v javnih raziskovalnih zavodih, čeprav morajo biti njihovi rezultati enako ali celo bolj kvalitetni in čeprav jim država ne zagotavlja nobene institucionalne podpore, temveč omogoča le prijave na razpise za izvedbo projektov. V zadnjem času pa so bili nekateri javni razpisi celo omejeni in zasebni zavodi so bili preprosto izločeni iz tekmovanja - denimo za subvencioniranje monografij.

Proces pridruževanja Evropski uniji bi naj v Sloveniji spodbudil politiko sodelovanja dejavnikov nevladnega sektorja pri oblikovanju in izvajanju različnih politik, v smislu oblikovanja koalicij ter v smislu spodbujanja takoimenovanega 'civilnega dialoga'. tudi zato naj bi država zagotovila bolj ugodno regulacijo položaja NVO in njihovo vključevanje v politične procese na nacionalni ravni ter na ravni pridruževanja EU. Slovenija je tu zavezana, da omogoča in spodbuja razvoj različnih oblik nevladnega neprofitnega sektorja, ga sofinancira ter spodbuja davčno politiko, ki bo stimulativna za tovrstno delovanje. Spričo tega je neverjetno in popolnoma nerazumljivo, da je vlada pripravlja nov zakon (le o javnih zavodih), v katerem se napoveduje ukinitev zasebnih zavodov, češ da bi bilo bolje (bolj pregledno za pravni sistem), če bi se le-ti preoblikovali v gospodarske družbe. To kaže ne le na neverjetno nerazumevanje in nepoznavanje situacije na področju dela in položaja nevladnih organizacij v Sloveniji (kjer se srečujejo s strašanskimi težavami pri delovanju, financiranju itd.) in drugod, temveč tudi neverjetno aroganco oblasti, ki je od tovrstnih oblik organiziranja ogromno pridobila v smislu ustvarjanja mnogih vrst pomoči, ekspertiz, socialnega kapitala, delovnih mest itd. Ukinitev zasebnih zavodov bi pomenila ne le konec številnih neodvisnih NVO, ki so šele prav zaživele in preživele, temveč tudi konec nekaterih nevladnih institucij, ki si prizadevajo predvsem za demokracijo in človekove pravice, za njihovo univerzalnost in dostopnost za vsakogar ter večjo participacijo državljanov pri odločanju, torej ukinitev pomembnega dela kritične javnosti. Komu je to v interesu?