Uršula Cetinski

9. 4. 2002  |  Mladina 14  | 

Kratkovidni in brez vizij

Naša kultura ni sposobna omogočiti, da bi se umetniki razcveteli na vrhuncu svoje kreativnosti

© Tomo Lavrič

Prejšnji teden je Vlasta Jalušič na tem mestu opozorila na šokantno dejstvo, da vlada pripravlja nov zakon o javnih zavodih, v katerem napoveduje ukinitev zasebnih zavodov in njihovo preoblikovanje v gospodarske družbe. Pod okriljem društva ali zasebnega zavoda deluje tudi zelo pomemben segment kulture v Sloveniji. Tako so formalno oblikovani vsi tisti, ki ne ustvarjajo pod okriljem javnih zavodov, številni galeristi, založniki, festivali, producenti plesnih, gledaliških, glasbenih projektov itd. V medijskem prostoru so se uveljavili pod neustreznim izrazom "neodvisni". Za dobršen del umetnikov, ki ustvarjajo v okviru društev in zasebnih zavodov, velja, da se njihova umetnost tudi v svojem bistvu in seveda po načinu ustvarjalnega procesa razlikuje od umetniških oblik, ki nastajajo v osrednjih slovenskih kulturnih institucijah.

V okviru tovrstnega ustvarjanja, se pravi v zasebni sferi, nastaja tudi skorajda ves sodoben ples, ki se glede na razmere, v katerih deluje, lahko pohvali z izvrstnimi, tudi mednarodno priznanimi rezultati. Pred kratkim sem obiskala novo, živahno dunajsko gledališče Tanzquartier Wien, ki je lani začelo delovati v okviru umetniškega kompleksa Museumsquartier. Tanzquartier premore dvorano s tristo sedeži, tri plesne studie za nastajanje novih predstav, arhiv in knjižnico. Gre za živahno središče, namenjeno izključno sodobnemu plesu, ki spodbuja, izobražuje in producira avstrijske koreografe in plesalce, obenem pa štipendira in gosti tudi umetnike iz tujine. Na Dunaju so bili navdušeni nad kakovostjo mladih plesalk in plesalcev iz Slovenije, ki jih je na eno od avdicij pripeljala koreografinja in plesalka skupine En-Knap Maja Delak, koordinatorka plesnega programa na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana, na prvi plesni gimnaziji pri nas, ki bo naš kulturni prostor prihodnje leto obogatila s prvimi maturanti tega programa. Vsekakor lep kompliment za koreografe in plesalce, ki prihajajo iz države, kjer sodobni ples nastaja v slabih pogojih. Pri nas se na tem področju srečujemo s pomanjkljivim izobraževanjem in štipendiranjem, s pomanjkanjem vadbenih prostorov, z rednimi težavami pri iskanju prostorov za prikazovanje predstav, s tegobami pri iskanju sredstev za honorarje pri ponovitvah predstav (javne subvencije pokrivajo del stroškov do premiere), medtem ko so čudežna vrata v svet sponzorstva iz gospodarskih virov za sodobne oblike plesa praviloma tesno zapahnjena, kajti potencialni sponzorji se nagibajo k bolj meščanskim umetniškim prireditvam, s strani države pa tako in tako nimajo nobene spodbude. Tudi političnih veljakov, ki včasih dremajo v pozlačenih ložah nacionalnih kulturnih hiš, na sodobnih plesnih predstavah ni zaslediti, da bi vsaj s svojo prisotnostjo izkazali spoštovanje do te umetniške zvrsti in pripomogli k njeni uveljavitvi v širšem družbenem kontekstu.

Na pomanjkanje vadbenih prostorov in na dejstvo, da Ljubljana ne premore centra za sodobne umetnosti, so pred kratkim "neodvisni" umetniki opozorili tudi v okviru svoje peticije. Cankarjev dom kot osrednji kulturni center z neustrezno infrastrukturo (neobstoječi vadbeni prostori) in številnimi drugimi cilji, ki jih mora uresničevati tudi na drugih področjih (denimo klasična glasba), še zdaleč ne more nadomestiti vloge, ki bi jo v slovenski kulturi moral opravljati center za sodobne umetnosti. Mesto Ljubljana v prihodnosti razmišlja o oblikovanju takšnega centra, omenjajo se že tudi lokacije, kot sta kino Šiška in Mostovna. Ker si težko predstavljam, kako bi se v neposredni bližini šišenske bolnišnice lahko odvijali bučnejši rock-koncerti in kako bi lahko staromodno poslopje kina Šiška preoblikovali v sodobno dvorano z večnamenskim odrom, si kar predstavljam, da bo do dne, ko bo županja svečano prerezala rdečo vrvico na vratih novega centra, preteklo še kar nekaj časa. To pa je seveda precej boleče za umetnike in umetnice, ki so trenutno na vrhuncu ustvarjalnih moči in jih ne more potolažiti dejstvo, da se nekje nekoč obeta nek center, kjer bi lahko končno ustvarjali pod ustreznimi pogoji. Zato bi morali pohiteti vsaj z investicijami v čim več plesnih in drugih vadbenih prostorov, saj gre tu za vložke dosti manjšega formata. Veliko zagat bi na področju sodobnega plesa država in mesto lahko rešila tudi s spodbujanjem statusa "choreographer in residence", kar pomeni, da kulturna institucija koreografu in njegovi skupini vsaj za nekaj let ponudi zatočišče in ustvarjalne pogoje. V tujini strah pred srečanjem klasičnega in sodobnega (v te meri kot pri nas) ne obstaja. Ugledno gledališče Schauspielhaus v Zuerichu, ki ga vodi odlični dramski režiser Christoph Marthaler, je recimo brez težav pod streho sprejelo revolucionarno ameriško koreografinjo Meg Stuart in njeno skupino.

Za vsako kulturo je najpomembnejše, da zna v pravem trenutku prepoznati svoje umetniške potenciale in jim omogočiti pogoje za kreacijo novih del. Velike kulture z dolgo tradicijo umetnike celo "uvažajo" in se ponašajo z njihovo umetnostjo. Na področju sodobnega plesa so Francozi dom ponudili koreografom, kot so Angelin Preljocaj, čigar starši so albanski priseljenci, v Francijo sta se preselila tako Josef Nadj iz Vojvodine kot koreografinja Ea Sola iz Vietnama. Vsi trije sodijo v sam vrh francoskega sodobnega plesa, vsem trem so tam na voljo cela gledališča. Pri nas se lahko koreograf razvija le do določene stopnje, nato pa je kruto prepuščen sam sebi. Lep primer (med mnogimi) je Matjaž Farič, ki je kot mlad fant končal plesno šolo Palucca Schule v Dresdnu, se vrnil v Slovenijo, ustvaril številne predstave, prejel številne mednarodne nagrade, si kot prvi v Sloveniji pridobil status "choreographer in residence", koreografiral Pohujšanje na največjem slovenskem odru v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Njegova umetniška pot bi se morala logično nadaljevati na primer z vabilom za šefa baleta v ljubljanski Operi in baletu, kjer kadre s težavo iščejo po sosednjih državah, namesto da bi angažirali umetnike, ki kar pokajo od ustvarjalne moči in bi jih lahko našli v svoji neposredni bližini. Simptomatično je, da se je Farič po vsem tem umetniškem vzponu vrnil v domače Prekmurje, kjer ustvarja solo predstavo. Kulturi, ki si dovoli prezreti in ignorirati svoje največje potenciale, se ne obeta nič dobrega. Kultura, ki ni sposobna omogočiti, da bi se umetniki razcveteli v tistem kratkem obdobju življenja, ko od sebe lahko dajo največ, je kratkovidna in brez vizij.