Prihodnost je črna

Pred kratkim smo se v oddaji Sobotna noč v družbi z Davidejem Grassijem in Aldom Ivančičem pomenkovali o bodyartistu Ronu Atheyu, ki mu je Grassi posvetil svoj zadnji video. Zopet so oživeli spomini na prvi “festival” body-arta Lepota ekstrema, ki smo ga pred petimi leti pripravili v Cankarjevem domu in v okviru katerega smo prikazali tudi radikalno in presunljivo Atheyevo predstavo Žrtvovanje. Šele ti spomini so me pripravili k razmišljanju o tem, kako korenito se je v zadnjih petih, da ne govorim desetih letih spremenil prostor, v katerem živim. Politični zemljevid Evrope se je v veliki meri obarval v črno, znameniti 11. september pa je kar naenkrat postal čudovit izgovor za redukcijo vseh mogočih pravic in legalizacijo metod, ki posegajo v najbolj intimna področja posameznikovega bivanja.

Seveda ne bi rada zapadla v stereotipe in mitologijo o tem, kako je bil svet nekoč veliko lepši, ljudje bolj pošteni in otroci bolj pridni. Vendar pa celo jaz, ki se imam za nepopravljivo optimistko, katera prav v vsakem dreku nazadnje najde kaj pozitivnega, ne morem več spregledati dejstva, da je vzdušje okrog mene vsak dan bolj deprimirajoče.

Čeprav nisem ne socialna delavna ne sociologinja, v svojem ožjem in širšem okolju opažam zagrenjenost, ki prežema ljudi, zaskrbljenost zaradi negotove socialne varnosti, ki se je v socializmu zdela samoumevna, družbeno razslojevanje, ki povzroča oblikovanje novih, priviligiranih elit ter vsak dan večjo skupino brezpravnih, ki počasi in zanesljivo polzi v zaenkrat še precej prikrito revščino. Zanimivo je, da na področju gledališča in plesa, s katerim se ukvarjam, družbene spremembe umetniške srenje niso inspirirale z novimi energijami, ki bi pripomogle k nastanku družbeno angažiranih del, katera bi kritično reflektirala novo sedanjost. Ravno obratno. Prišlo je do nekakšnega eskapizma, ki se po eni plati kaže kot estetizacija umetniških praks in po drugi kot razbohotenje gledališkega zabavnjaštva. Kot da bi režiserje in koreografe že v 80-ih in 90-ih angažma tako utrudil, da v novem tisočletju lahko pripovedujejo le še najbolj intimne zgodbe. Med temi je kar nekaj zares relevantnih in presunljivih, razumljivo pa je, da smo kdaj pa kdaj soočeni tudi s prav banalnimi. Zelo slabo je, da je debate o umetnosti tako zasebno kot javno vsak dan manj. Umetniki, ki so še pred nekaj leti ure in ure presedeli v naši pisarni in v nezdravem tobačnem vzdušju, navdušeno premlevali svoje umetniške vizije, se v razmerah, ki so za sodobno umetnost vsak dan slabše, sedaj najpogosteje pogovarjajo o tem, ali bodo sploh prišli do pogojev, pod katerimi bodo sposobni realizirati svoje zamisli. Celo umetniška srenja se tako zasebno kot javno ukvarja predvsem z vprašanji kulturne politike, financiranja, trženja, odpiranja novih trgov, oblikovanja novih mrež. Včasih imam vtis, kot da bi se znašla med bančnimi in ne med umetniki, saj je tehtna refleksija umetnosti same tako zelo redka. Celo premiere, ki so posrečena priložnost za primarno veselje nad tem, da je nastalo novo umetniško delo (ne glede na to, kaj si o novem dosežku mislimo) in za dinamično izmenjavo mnenj o dogodku, ki smo ga izkusili, so vse pogosteje podobne kakšni pogrebščini, na kateri so zbrani dediči, ki so od pokojnega veliko pričakovali in se naposled za dediščino obrisali pod nosom.

Javni prostor se vsak dan bolj poneumlja. Izjemno velik prispevek v tem procesu imajo mediji, saj je - kar zadeva selekcijo informacij in način njihove interpretacije - ločnica med “resnimi” in “rumenimi” mediji vsak dan manjša. Če so še pred petimi leti mediji Lepoto ekstrema, ki sem jo omenila v uvodu in je resnično dregnila v najhujše družbene tabuje, sprejeli z nekakšno odprtostjo in razumevanjem, s kritično naklonjenostjo, je dandanes njihova refleksija gledaliških ali plesnih dogodkov pogosto nestrpna, celo homofobična, seksistična, ksenofobična, nazadnjaška. Kulturne rubrike vse manj prostora posvečajo predstavitvi novih umetniških praks. Še pred nekaj leti smo zasledili zanimive napovedi tovrstnih umetniških dogodkov in številne intervjuje z umetniki, kar je dandanes redkost. Zato pa so vse bolj pogosti in vse bolj navdušujoči zapisi o dogodkih, ki imajo z umetnostjo le malo skupnega in sodijo v svet zabavnjaštva. Veliko škodo sodobni umetnosti delajo tudi tisti kritiki, ki nove umetniške prakse ocenjujejo z enako metodologijo kot že uveljavljene, kar dodatno prispeva k ogroženosti že tako in tako ogroženega spektra umetnosti in kulture.

Mediji ustvarjajo nosilce javnega mnenja. Na področju humanistike je zadeva prav grozljiva. Medtem ko v Sloveniji deluje cela vrsta intelektualcev, od katerih bi lahko slišali marsikaj zanimivega in tehtnega, mediji v javne osebnosti spreminjajo plehke populiste, katerih stališča niso le bedasta, temveč tudi nesprejemljiva.

Na žalost se podobna atmosfera nekreativne depresije v umetniških krogih zgrinja nad vso Evropo. Samo peščica režiserjev in koreografov res lahko počne kar hoče. To so tisti redki posamezniki, ki so že na pol mit in za katere se pulijo prav vsa svetovna gledališča. Kot recimo kakšna gospa Pina Bausch, ki je pred kratkim zavrnila koreografiranje otvoritve Olimpijskih iger, češ da jo Atene prav nič ne zanimajo, in si dobesedno lahko zmišljuje, kar hoče. Manj kultni umetniki, ki jih je cela vrsta in marsikdaj počnejo genialne reči, pa se ravno tako vsak dan borijo za lasten obstoj in realizacijo svojih idej. Klici mojih prijateljic, producentk z različnih koncev Evrope niso prav nič spodbudni. S prihodom nove oblasti v Avstriji je propadla odlična producentska skupina T-Junction Wien, ki jo je vodila moja dobra prijateljica Martina Hochmuth. Cela vrsta njenih predanih sodelavcev se je čez noč znašla na cesti. Pred kratkim me je klicala prijateljica Angele le Grand, ki producira zanimivega francoskega koreografa Borisa Charmatza. Pripovedovala mi je o zoprnem vzdušju, ki vlada v francoski umetniški srenji po šokantnem izidu prvega kroga tamkajšnjih volitev in o strahu, da bodo kmalu prikrajšani za vse subvencije. Zares dobri prijatelji iz Italije, skupina Societas Raffaello Sanzio, so izgubili vse dotacije države in regije, čeprav gre za gledališče, ki ga odlikujejo številna priznanja in kar naprej gostuje po vsem svetu. S takšnimi in podobnimi zgodbami se soočam vsakdan. Kaj naj si mislim drugega, kot da je prihodnost črna. Je že dobro, da se človek tega zaveda. In kljub vsemu ne preda.